V 89. letu starosti je umrl José Mujica, ki je prepotoval dolgo pot od gverilca, prek ujetnika režima za 14 let, do neomajnega zagovornika demokracije, do predsednika Urugvaja.
Hkrati pa na tej poti vselej ostal ena in ista oseba. Svet ga je poznal kot preprostega in skromnega človeka s kmetijo, razmajanim kolesom in Volkswagnovim “hroščem” letnik ‘87.
Ko je padel vzhodni blok in se je zaključila (takratna) hladna vojna, so se na zahodu veselili, da bo sledil tudi hiter zaton levice v soseščini. Latinska Amerika bo dokončno postala ameriško dvorišče in del njenega interesnega območja.
Zgodilo se je nekaj drugega: 21. stoletje ni prineslo napovedanega konca zgodovine in zmagoslavja prostotržnega kapitalizma, ampak “rožnato plimo”, val ponovnega vzpona levice v širši regiji. Nekateri med temi projekti so bili uspešni, drugi niso, metode njihovega rušenja so malo drugačne – ampak dokazali so, da se boji Latinske Amerike nikakor niso končali.
Del te plime, prepredene z gverilci, sindikalisti in aktivisti iz desetletij bojev proti latinskoameriškim diktaturam, je bil tudi José Mujica, ki je vodil Urugvaj med leti 2010 in 2015.
Uspel je zmanjšati revščino in povečati blaginjo prebivalcev. Povečal je vpliv sindikatov in močno dvignil minimalno plačo. Legaliziral je splav, dovolil rekreativno rabo marihuane, istospolnim parom je omogočil možnost porok. Njegova država je z drugega konca sveta sprejela več sto sirskih beguncev.
Bil je populist v najbolj pozitivnem pomenu te besede. Hkrati nas uči, da je moč politike tudi v skromnosti in da revolucija ne poteka samo na ulici, ampak moramo začeti pri sebi.
Za nas v zahodnih družbah, obsojenih na individualizem in razredno razklanost, ki otežujeta ponovno gradnjo levice in omogočata prostor za vzpon skrajne desnice, pa je tudi opomin. Čaka nas še veliko dela, preden bomo zmogli tisto, kar znajo in razumejo Latinoameričani.
Samo upamo lahko, da ne bomo morali skozi enako negativne zgodovinske izkušnje, preden se naučimo tudi v Evropi in zahodnem svetu.
