Ko je prejšnja desna vlada predstavila svoj zakon o dolgotrajni oskrbi malo pred volitvami, so se trkali po prsih, kaj so dosegli. Vendar so vprašanje stroškov vseh teh ukrepov rešili tako, da so v prehodnih določbah elegantno zapisali, da naj za to pač poskrbi naslednja vlada v bodočih proračunih. V tem smislu je bil takratni zakon prazen – in to so prepoznali tudi državljani na referendumu.
Mi se takšnih manipulacij ne gremo. Novi zakon o dolgotrajni oskrbi predvideva 190 milijonov evrov v obstoječih proračunskih načrtih. Nato pa od leta 2025 dalje prispevek, pri čemer bi po en odstotek prispevali tako zaposlovalci kot zaposleni in upokojenci.
Prvi so se glede tega oglasili predstavniki kapitala, češ, dodatnih bremen ne bodo preživeli. Pa čeprav ne gre za ukrep, ki jih bo doletel čez noč, ampak šele čez dve leti in imajo dovolj časa, da se nanj pripravijo. Pa čeprav je slovensko gospodarstvo v preteklem letu beležilo rekordne dobičke. Pa čeprav vedno govorijo o preobremenjenosti gospodarstva, četudi gre recimo za podjetje, ki prejema krizne subvencije, hkrati pa izplačuje milijonske nagrade upravi.
Razumemo pa prebivalce, ki opozarjajo, da številni novih prispevkov ne bodo zmogli. Vemo in razumemo. Vendar je dolgotrajna oskrba eden najbolj obsežnih in hkrati desetletja najbolj zanemarjanih družbenih sistemov, primerljiva samo še s pokojninami in zdravstvom. Preprosto ni je mogoče zagotoviti brez takšnih ali drugačnih prispevkov. Če bi imeli to moč, bi uveljavljali radikalno redistribucijo. V danih razmerah je to kompromis, ki smo ga lahko dosegli.
Sredstva, ki jih bomo zbirali, gredo v korist naših svojcev, najstarejših in najšibkejših v naši družbi – in prej ali slej se bo tej skupini pridružil vsakdo od nas.
Z zbranimi sredstvi nameravamo zagotoviti dostopnejše domove za starejše za tiste, ki jih potrebujejo, ter mešane oblike oskrbe na domu za tiste, ki se za institucije ne bodo odločili. Poleg tega pa še vrsto drugih ukrepov in storitev.
Potegniti moramo zavoro razvoju družbe, v kateri je težko še verjeti v idejo varne starosti. Ne pustimo, da prevlada ideja, da je edina možna rešitev, da vsak poskrbi zase, kot ve in zna.
Način, kako rešiti naše skupine družbene izzive, lahko temeljili samo na medsebojni solidarnosti.
