Dodatna sredstva za pokojninsko blagajno za dvig prenizkih pokojnin!

V Levici smo v parlamentarno proceduro vložili novelo Zakona o prispevkih za socialno varnost, ki s postopnim dvigom prispevkov delodajalcev od leta 2022 do leta 2025 zagotavlja dodatnih 560 milijonov EUR za javno pokojninsko blagajno. V nasprotju z vladnim demografskim skladom, ki ne prinaša nobenih novih sredstev za pokojnine, novela prinaša nova finančna sredstva za ukrepe za zajezitev revščine upokojencev: dvig zagotovljene pokojnine za polno delovno dobo na raven minimalnih življenjskih stroškov (613 EUR) in dvig najnižjih pokojnin na raven kratkoročnih minimalnih življenjskih stroškov (442 EUR). Poleg tega bo povečanje sredstev pokojninske blagajne bistveno zmanjšalo potrebo po transferju iz državnega proračuna. Tako se bodo sprostila sredstva za izboljšanje zdravstvenega sistema, javnega šolstva in drugih stebrov socialne države. 

Luka Mesec: “Pokojnine v Sloveniji so kriminalno nizke, kar 90.000 upokojencev živi pod pragom tveganja revščine, upokojitev pa nasploh pomeni drastično poslabšanje materialnega položaja posameznika. Razlog za to je pomanjkanje sredstev, kar pa je posledica davčnega sistema. Za primerjavo: Slovenija za pokojnine nameni le 9,8% svojega BDP, sosednja Avstrija pa 14,4%. Tako stanje je posledica drastičnega znižanja prispevkov delodajalcev za pokojnine leta 1996, zaradi katerega je pokojninska blagajna v 20 letih izgubila kar 19 milijard evrov. V Levici zato predlagamo, da se ta krivica popravi, da se prispevek delodajalcev v štirih zaporednih letih dvigne za 0,8%. Ta ukrep, s katerim bi prepolovili primanjkljaj pokojninske blagajne, so leta 2018 podpisale vse takratne koalicijske stranke: SD, LMŠ, Desus, SAB in SMC.”

Zaradi nizkih prispevkov delodajalcev je pokojninska blagajna izčrpana, upokojenci pa živijo v revščini 

Naš pokojninski sistem ne deluje: Leta 2020 je 42% vseh upokojencev prejemalo pokojnino pod 600 EUR, kar ne zadošča niti za pokritje minimalnih življenjskih stroškov (613 EUR). Kar 58.000 upokojencev pa prejema pokojnine, ki so nižje od  kratkoročnih življenjskih stroškov (442 EUR). Po podatkih SURS je bilo leta 2019 med vsemi 243.000 osebami, ki živijo pod pragom tveganja revščine kar 90.000 upokojencev (to je 18,2 % vseh upokojencev). Čeprav so pokojnine nizke, prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne zadostujejo za njihovo izplačevanje: za pokrivanje obveznosti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) je vsako leto potreben transfer sredstev iz državnega proračuna, ki je leta 2020 znašal kar 1,4 milijarde EUR. 

Glavni razlog za izčrpanost pokojninske blagajne je nizka prispevna stopnja delodajalcev: prispevna stopnja PIZ za delavce znaša 15,5%, za delodajalce pa le 8,85%. Do ogromnega razkoraka med prispevnimi stopnjami je prišlo leta 1996, ko so prispevne stopnje delodajalcev znižali za 6,65 odstotne točke. Ukrep je bil pisan na kožo kapitalu, ki je na račun drastičnega znižanja prispevkov od leta 1997 do leta 2019 prihranili več kot 19 milijard EUR. To pomeni, da je na račun kapitala pokojninska blagajna v 22 letih izgubila več kot 19 milijard EUR. Skrajni čas je, da delodajalci začnejo prispevati k reševanju javne pokojninske blagajne. Zato v Levici predlagamo štirikratni dvig prispevnih stopenj na strani  delodajalcev za 0,8 odstotne točke, in sicer v letih 2022, 2023, 2024 in 2025. Ta ukrep so leta 2018 poleg Levice podprle tudi stranke Desus, SMC, SAB, LMŠ in SD. Zaradi dvigov prispevnih stopenj se bo primankljaj pokojninske blagajne že leta 2022 znižal za 140 miljonov EUR, leta 2025 pa za 560 milijonov EUR. Zaradi negativnih učinkov epidemije na gospodarstvo v letu 2021, predlagamo da do prvega dviga prispevkov pride leta 2022, ko bo po napovedih UMAR-ja realna rast BDP znašala 3,7%.    

Vladni ukrepi pokojninske blagajne ne rešujejo, ampak jo dodatno izčrpavajo 

Reforme, za katere se zavzemajo predstavniki kapitala in vladajoče politične stranke, problema ne bodo rešile: stalno podaljševanje upokojitvene starosti je v nasprotju s prizadevanji za izboljšanje kakovosti življenja. Tudi demografski sklad, ki ga ustanavlja vlada ni rešitev. Vlada si bo z njim utrdila nadzor nad lastništvom in upravljanjem 8,6 milijarde EUR državnega premoženja in dobila nove vzvode za privatizacijo ter poseganje v nadzorne odbore slovenskih podjetij, nikakor pa ne bo rešila problema financiranja pokojninske blagajne. Sklad naj bi sredstva za pokojnine zagotavljal iz dividend državnih naložb: te dividende se trenutno stekajo v državni proračun, po novem pa se bodo stekale v sklad. V osnovi gre torej zgolj za prelaganje denarja iz enega žepa v drugega, ki ne prinaša prav nobenega novega vira za pokojnine.

Ob tem pa skuša vlada uvesti še tako imenovano socialno kapico, ki bo na račun odpustkov bogatim dodatno izčrpala pokojninsko blagajno. Delavcem na minimalnih ali povprečnih plačah “socialna” kapica ne bo prinesla niti centa. Tudi srednji razred od tega ukrepa ne bo imel čisto nič. Služila bo izključno dvigu plač elitne kaste menedžerjev, najbolje plačanih zdravnikov in odvetnikov, ki prejemajo bruto plače nad 6.000 EUR. Ti bodo po novem plačevali občutno nižje prispevke tako za pokojnine kot za zdravstvo. Menedžerju s plačo 20.000 EUR bruto se bo neto plača zaradi socialne kapice povišala za 2.200 EUR. Na račun davčnih daril za peščico 13.000 ljudi z najvišjimi plačami v državi bosta zdravstvena in pokojninska blagajna na letni ravni izgubili približno 140 milijonov EUR.

Deli.