V Levici smo vložili Zakon o davku na prazne in velike nepremičnine, s katerim želimo progresivno obdavčiti prazna in razkošna stanovanja ter naložbene nepremičnine, ki niso namenjena bivanju, ampak kopičenju bogastva v rokah peščice. Za večino ljudi z običajnimi stanovanji ali hišami zakon ne prinaša nobenega novega davka. Sledimo načelu, da stanovanje ni tržno blago, temveč sredstvo zagotavljanja socialne varnosti vseh državljanov. Cilj zakona je zmanjšanje premoženjske neenakosti med ljudmi in zajezitev negativnih trendov na nepremičninskem trgu: z obdavčenjem praznih stanovanj nameravamo zmanjšati povpraševanje po naložbenih nepremičninah in znižati cene stanovanj, zemljišč in najemnin; omejiti črni najemni trg in povečati cenovno dostopnost stanovanj, ki so namenjena bivanju najširšega kroga ljudi.
Premoženjska neenakost
20 % najpremožnejših ljudi v Sloveniji ima v lasti 55% celotnega neto premoženja, 20% najmanj premožnih pa zgolj 5%. Ključni dejavnik premoženjske neenakosti je neenaka razporeditev stanovanj. V Sloveniji imamo na eni strani 80% lastnikov oziroma 550 tisoč ljudi, ki imajo v lasti eno stanovanjsko nepremičnino v povprečni vrednosti 67 tisoč EUR. Na drugi strani pa je slabih 3 tisoč bogatašev (0,4% vseh lastnikov), od katerih ima vsak v povprečju v lasti 6 stanovanjskih nepremičnin v povprečni vrednosti 415 tisoč EUR. Ta premožna peščica ima samo v stanovanjskih nepremičninah skoraj 7 milijard EUR premoženja. 20 posameznikov pa ima v stanovanjih in drugih nepremičnih enotah skupaj kar 88 milijonov EUR. Med tem ko mnogi komaj plačujejo najemnino, kaj šele, da bi si lahko trajno rešili stanovanjski problem, ima prvi na lestvici nepremičninskih mogotcev v lasti kar 40 stanovanj in 12 drugih nepremičnin v skupni vrednost 13 milijonov EUR.
Desetletja zgrešene stanovanjske politike
Koncentracija stanovanj v rokah peščice in nedostopnost stanovanj za vse ostale je logična posledica zgrešene stanovanjske politike, ki je reševanje stanovanjskega vprašanja prepustila trgu. Tekom privatizacije, ki jo je omogočil ti. Jazbinškov zakon, je bilo od okoli 230.000 takratnih družbenih stanovanj prodanih več kot 160.000. Država je nato ureditev stanovanjskega vprašanja prebivalcev prepustila stihiji trga, sistematično je zanemarjala gradnjo javnih najemnih stanovanj in vse do danes ni uvedla resnega davka na nepremičnine. Stanovanja so se zato iz osnovne človeške dobrine spremenila v naložbe, ki si jih lahko privoščijo samo še bogati. Zato na ravni države primanjkuje 30.000 javnih najemnih stanovanj, hkrati pa imamo v Sloveniji kar 175.000 praznih stanovanj.
Stanovanja, ki bi morala biti namenjena bivanju in socialni varnosti vseh državljanov, se tako spreminjajo v zasebne investicije za bogate: danes je že 30% vseh nakupov nepremičnin investicijskih. Ta trend še dodatno spodbujajo aktualne razmere na kapitalskih in kreditnih trgih: ker so obrestne mere rekordno nizke, banke pa na depozite večjih vrednosti zaračunavajo ležarine, se bogatejši vse pogosteje odločajo za špekulativne nakupe nepremičnin. To vodi v začaran krog razslojevanja, ki temelji na novih »poslovnih priložnostih« za peščico najbogatejših in popolno izključenost vse večjega števila prebivalstva iz stanovanjskega trga. Investitorji že pri gradnji vse bolj ciljajo ravno na kupce, ki želijo nepremičnino kupiti kot investicijo, in zanemarjajo gradnjo nepremičnin, ki so namenjena bivanju običajnih ljudi, s čimer rastejo tudi cene zemljišč. Neustrezna obdavčenost teh nepremičnin ustvarja idealne pogoje za razraščanje črnega najemniškega trga.
Neustrezna obdavčitev nepremičnin
Država bi lahko probleme premoženjske neenakosti in nedostopnosti dostojnih stanovanj reševala z ustrezno obdavčitvijo premoženja, a tega vladajoči razredi niso pripravljeni storiti. Slovenija z davki na premoženje, ki zajemajo predvsem nepremičnine, zbere le 1,8 % vseh davčnih prihodkov. Povprečje v državah OECD medtem znaša 5,7 %, v mnogih evropskih državah je delež še mnogo višji (denimo 12,6 % v Veliki Britaniji). Leta 2020 je Slovenija z vsemi davki na premoženje skupaj zbrala le 287 milijonov EUR. Pri tem velika večina davčnih prilivov odpade na davke z enotnimi stopnjami, zlasti na nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč (228 milijonov EUR). Le 18 milijonov EUR pa odpade na davke s progresivnimi stopnjami. Obdavčitev premoženja v Sloveniji je torej popolnoma neučinkovita, poleg tega pa je velika večina premoženja obdavčena po nepravičnem principu: majhna stanovanja za revne so obdavčena po enakih stopnjah kot razkošna stanovanja za bogate.
Obdavčitev praznih in večjih nepremičnin je v Sloveniji sicer že urejena s t.i. “davkom od premoženja”. A leta 2020 je bilo z davkom na premoženje na ravni celotne države pobranih le 8,2 milijona EUR. Sramotno nizek izplen je posledica nesmiselnih in širokogrudnih davčnih olajšav in oprostitev, ki koristijo predvsem bogatim (prvi lastniki novih stanovanj so oproščeni plačevanja davka za 10 let) in povsem arbitrarnega načina določanja davčne osnove. V praksi zato prihaja tudi do velikih razlik pri obdavčitvi enakovrednih nepremičnin med posameznimi občinami, pa tudi znotraj posameznih občin.
Rešitev je nov zakon za obdavčitev praznih stanovanj
V Levici smo zato pripravili zakon, ki na sistemski ravni ustrezneje ureja obdavčitev praznih in velikih nepremičnin v lasti najpremožnejših. Prihodki od davka, ki ga plačujejo fizične osebe, pripadajo občinam, ki bodo dobile dodatna sredstva za investicije v javno infrastrukturo. Ta zajema vrtce, šole, primarno zdravstveno dejavnost, stanovanjsko gradnjo ipd. Lastniki nepremičnin plačila davka ne smejo prevaliti na najemnike oziroma druge uporabnike nepremičnine, saj je osnova za davek vrednost nepremičnine, ugotovljena s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin. Osnova za davek pa se zniža za znesek, ki ustreza vrednosti 120 m2 stanovanjske površine, vendar le pod pogojem, da lastnik ali njegovi ožji družinski člani stalno bivajo v stanovanjskem prostoru. To pomeni, da vsi lastniki stanovanj, ki so namenjena njihovemu bivanju oziroma nastanitvi njihove družine in katerih kvadratura ne presega 120 m2, davka ne plačajo. Davčne stopnje so progresivne in se razlikujejo glede na vrsto ter vrednost nepremičnine, tako da najbogatejši plačajo največ, najrevnejši pa najmanj oziroma nič. Davčne stopnje za stanovanja znašajo od 0,1 % do 1,5 %: za stanovanja, ki jih lastnik ne uporablja, pa zakon določa dodatne pribitke.
Učinke zakona ponazarjamo s tremi primeri:
- Lastnik, ki s svojo družino živi v stanovanju s kvadraturo 120m2 v vrednosti 250.000 EUR, je v celoti oproščen davka.
- Lastnik, ki s svojo družino živi v stanovanju s kvadraturo 160m2 v vrednosti 500.000 EUR, mora plačati 682 EUR davka na letni ravni.
- Lastnik, ki ima v lasti stanovanje s kvadraturo 100 m2 v vrednosti 350.000 EUR, ki ga niti ne uporablja niti ne oddaja v najem, mora na letni ravni plačati 5.852,5 EUR davka.
Zakon torej progresivno obdavčuje lastnike praznih in razkošnih stanovanj ter naložbenih nepremičnin, ki niso namenjene bivanju, temveč kopičenju bogastva v rokah peščice. Za večino ljudi z običajnimi stanovanji ali hišami za lastno rabo zakon ne prinaša prav nobenega novega davka.
