Na današnji dan je človeštvo porabilo vse obnovljive vire, ki si jih v povprečju lahko privošči v letu 2019. To pomeni, da se gozdovi, ribe, vodni viri in vse ostalo, kar bo od danes do konca leta izsekano, polovljeno in porabljeno, ne bo obnovilo.
S tem se pri prihodnjih generacijah zadolžujemo z dolgom, ki je vsako leto večji in ki ga bo narava vsako leto manj zmožna pokriti. Letošnji dan ekološkega dolga je ponovno najhitrejši v zgodovini; prvič smo prag prestopili že julija. Lani smo svoje zmožnosti presegli dva dneva kasneje, 1. avgusta, in že četrto leto zapored smo prekoračili mejo dva dneva bolj zgodaj.
Preračunavanje ekološkega dolga nam pokaže tudi, da krivde za bližajočo ekološko katastrofo ne moremo odpisati izključno na tretji svet in na države v razvoju, na katere se ponavadi kaže s prstom, ko gre za industrijske izpuste ali odlaganje plastike.
Če bi cel svet živel tako kot Indijci, bi porabili zgolj za 0,7 planeta. Če bi po drugi strani vsi živeli kot Američani, bi potrebovali kar pet planetov. Druge države v razvoju so nekje vmes: Brazilija z izsekavanjem pragozda pri 1,7 planeta, razvijajoča se Kitajska pri 2,2. Gospodarsko najmočnejše evropske države sežejo od Španije (2,5) do Nemčije (3,0). Če bi vsi živeli kot Slovenci, bi porabili za 3,1 planeta.
To kaže, da okolja ne uničujejo nazadnjaški vzhodnjaki, ki še niso dosegli naše stopnje okoljske ozaveščenosti, temveč prav srednji in visoki razred, ki sta koncentrirana na zahodu in za potrebe katerih je spleten globalni sistem kapitalistične proizvodnje.
Ta sistem se je v zadnjih letih izmojstril v marketinških akcijah o individualni odgovornosti potrošnika, vendar s tem zgolj zakriva resnico: globalna in razredna neenakost sta eden največjih dejavnikov uničevanja okolja.
Zato moramo ustvariti pravičnejši svet: da lahko nahranimo vse in hkrati ohranimo okolje. Alternativa je planet, ki bo zdrvel v prepad in na katerem bodo lagodno živeli samo še tisti, ki so največ prispevali k njegovemu uničenju.
