Uvodno stališče državnega sekretarja Dana Juvana o predlogu zakonu za socialno varstvo, ki prinaša kadrovske štipendije za študij socialnega varstva ter črpanje evropskih sredstev za delo z najbolj izključenimi in ogroženimi skupinami.
Stanje na področju socialnega varstva se se je zadnjih desetletjih pod taktirko neoliberalne politike bistveno poslabšalo. Erozija socialnega dela je povezana predvsem z dejstvom, da se je zaradi povečane nadzorstvene in administrativno birokratske vloge socialnih delavcev bistveno zmanjšal čas za delo z uporabniki. Manj časa za strokovno svetovalno delo, individualno obravnavo, nudenjem podpore v domačem okolju ter izvajanja preventivnih programov pa pomeni, da država bistveno slabše preprečuje pojave socialne izključenosti, revščine, nasilja, odvisnosti, depresije in podobno.
Slabša strokovna podpora pomeni tudi, da se socialna politika ukvarja predvsem s posledicami, ne pa vzroki za stiske posameznikov – kar pravzaprav vodi tudi v večje stroške, tako na ravni izdatkov za socialne transferje, kot tudi na področju javnega zdravja, predvsem duševnega ter na področju kriminalitete. Za ta negativni trend so krive zgrešene politike države in ne delo socialnih delavcev, ki so v tem procesu izgubljajo svojo strokovno avtonomijo in ugled. Zato je naša skupna naloga, da povečamo strokovno avtonomijo delavk in delavcev na področju socialnega varstva, povečamo njihovo vlogo pri upravljanju ustanov kjer delajo in okrepimo strokoven pristop k socialnim stiskam, ki ni osnovan na prisli in nadzoru, ampak na razumevanju in podpori posameznikom, ki se znajdejo v taki ali drugačni stiski.
Izkušnje uporabnic in uporabnikov na centrih za socialno delo se namreč ponavljajo: nerazumljivi obrazci, nedosegljive telefonske zveze in nedostopnost socialnih delavcev. Ko se ravno privadijo na svojega strokovnega delavca, ga zamenja drugi, pojavi se nov multidisciplinarni tim in znova razlagajo isto travmo, sestavljajo nov načrt pomoči. Ob tem stiska postaja vedno hujša, pridružijo se nove težave, ljudje izgubijo voljo in začarani krog se spremeni v brezizhodno spiralo.
Tudi izkušnje nevladnikov se ponavljajo: uporabnik, ki se je v petek po 12.00 zglasil na centru za socialno delo, pristane pri nevladni organizaciji. Enako se zgodi uporabniku, za katerega se državne institucije odločijo, da zanj niso pristojne. Sočasno pa je obstoj nevladnega sektorja vsakokrat znova odvisen od količine evropskih sredstev, mnenj vsakokratnih ocenjevalcev razpisov in trenutnih politik, ki ob primanjkljaju javnega denarja vedno najprej oskubijo sredstva za programe.
Na tretjem bregu socialni delavec na CSD spremlja zgodbo, kako so nevladniki rešili enega brezdomca, ki mu sam ni uspel pomagati, medtem ko je rešil 200 spisov o nasilju, opravil 100 mediacij ob razvezi, obravnaval 50 žrtev nasilja v družini, rešil premoženje osebe, ki je bila postavljena pod skrbništvo in ob letnem usklajevanju socialnih transferjev pomagal sodelavcem izdajati odločbe. Ogromno delo, ki ga opravijo strokovne delavke na centrih pogosto ostaja nevidno. Zaradi nezadovoljstva centre za socialno delo zapuščajo številni strokovnjaki in strokovnjakinje, novi pa se na razpise ne prijavljajo.
Žrtve zgrešenih politik na področju socialne politike pa niso le revni in zapostavljeni, ampak tudi strokovni in drugi delavci in delavke v socialnem varstvu ter socialno delo kot javna storitev, poslanstvo in poklic.
Zavedamo se, da nakopičenih težav ne bomo rešili z enim zakonom, ampak s kontinuiranim delom in posluhom za razvoj področja socialnega varstva. Vendarle s spremembami, ki jih sprejemamo danes delamo prve korake. Pred nami je novela, ki prinaša kadrovske štipendije za študij socialnega dela ter podlago za črpanje evropskih sredstev za delo z najbolj izključenimi in ogroženimi skupinami. Novela, ki bo omogočila nov kader na centrih za socialno delo in usposabljanja za socialne delavce na najtežjih področjih, kot je na primer nasilje v družini. Novela, ki bo omogočila projekte podpore družinam, ki so se znašle v kompleksnih življenjskih situacijah, kar na njihovih domovih, namesto da so družine odvisne od prezasedenih terminov na centrih za socialno delo.
Naš cilj je – vzgojiti novo generacijo socialnih delavcev, ki bodo socialno delo pričeli preusmerjati s pozicije nadzora v pozicijo podpore uporabnikom. Okrepiti javne zavode socialnega varstva in jih povezati z nevladnim sektorjem v skupne projekte. Posameznikom in družinam omogočiti socialno varnost in vključenost. Zmanjšati in (čez čas) preprečiti posledice revščine v družbi. Naloga države in njenih institucij je, da zmanjšuje odvisnosti, kriminal in duševne bolezni v družbi na način, da ljudem nudi podporo.
Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti iskreno upamo, da boste podprli novelo, ki bo omogočila izboljšanje socialnega položaja tistih, ki so jim vsi ostali obrnili hrbet.