Velika Britanija bo dobila jutri novega premierja. Ime mu je Boris Johnson. Ni bil izvoljen na splošnih volitvah, na katerih bi svoj glas lahko oddalo več kot 66 milijonov državljanov in državljank Združenega kraljestva, ampak mu je prevzem oblasti omogočilo manj kot sto tisoč glasov članov njegove lastne konservativne stranke, potem ko je Theresa May predčasno odstopila s položaja voditeljice stranke in države.
Vladavino Therese May so zaznamovala tri leta brezplodnega pregovarjanja, kaj točno pomeni brexit in ali ga sploh izvesti. Boris Johnson po drugi strani obljublja, da bo presekal gordijski vozel in Veliko Britanijo kar najhitreje potegnil iz Evropske unije.
Brexit je bil vselej v prvi vrsti spor med dvema političnima frakcijama v torijskih vrstah, od katerih je ena sprejela proevropski neoliberalizem, druga pa je obstala na okopih thatcherjevskega evroskepticizma in suverenizma. Ta spor v vrstah vladajočih političnih in gospodarskih elit se je preko referenduma leta 2016 in politične krize, ki jo je povzročil, prelil v vse pore britanskega družbenega in političnega življenja.
Boris Johnson bo mogoče znal razrešiti spor, ki ga Theresa May ni zmogla. Ampak zagotovo ga bo razrešil na način, ki ne bo v interesu navadnih britanskih državljanov, ne v interesu ekonomsko opustošenih mest srednje Anglije, ne v interesu Škotov, Valižanov in Ircev ter tudi ne v interesu preseljenih državljanov Evropske unije in mnogih drugih migrantov na Otoku.
Boris Johnson namerava izkoristi brexit za vse tisto, kar predstavlja torijska politika v Veliki Britaniji: davčne odpustke za najbogatejše, privatizacijo zdravstvenega sistema, nadaljnji geopolitični premik k ZDA s spremljajočimi prostotrgovinskimi dogovori in tako naprej. Ni je namreč politične, socialne, ekonomske ali okoljske krize, ki jo povzroči desna politika, ki je ne bi mogla hkrati izkoristiti v lastno korist. Medtem se Velika Britanija točno ta trenutek zapleta v nevarno obračunavanje z Iranom v Perzijskem zalivu.
Tako je tri leta po Donaldu Trumpu, ki je istega leta, kot je bil izglasovan brexit, dobil predsedniške volitve z nekaj milijoni manj od polovice vseh oddanih glasov, oblast prevzel še eden od njegovih zaveznikov, s popolnoma nereprezentativno podporo strankarskih kolegov.
Velika Britanija zato nemudoma potrebuje predčasne volitve. Zaradi starinske in elitistične narave britanskega političnega sistema jih lahko sproži samo mobilizacija delavskih in levičarskih organizacij, ki morajo politično krizo na Otoku zaostriti do resničnega padca vlade. Vendar morajo hkrati ponuditi prebivalcem Velike Britanije perspektivo, ki bo predstavljala nekaj več od kričanja za brexit ali proti njemu, ki smo ga spremljali zadnja tri leta.