foto: Boštjan Podlogar/STA
Govor ministrice dr. Aste Vrečko ob 81-letnici odhoda okupatorskih sil in osvoboditve Žirov, 26. oktobra 2024 v dvorani DPD Svoboda Žiri.
Spoštovani nastopajoči in vsi, ki ste danes tukaj na tem obeležju. Ta dan, ki ga danes obeležujemo, je bil nekoč praznik občine Žiri in lepo je, da se tradicija vsako leto ohranja, da se spominjamo, na čem so zrasle naše korenine in zakaj pravzaprav smo tudi tukaj. To, da naslednje leto praznujemo 80 let od konca druge svetovne vojne, je velik uspeh. Uspeh je, kajti takrat smo si zadali, da se nikoli več ne bo ponovila tovrstna morija. To so se zakleli vsi, ki so preživeli taborišča. Tisti, ki so pisali pisma, spomine, pa so, žal, v njih tudi izgubili življenja. Na žalost smo pozabili vmes njihovo sporočilo.
Danes žal živimo spet v času vojne. V času, ko imamo na svetu ponovno genocid, ko umirajo otroci, mladi, ženske, civilisti, nedolžni, ko njihovi kriki ostajajo neuslišani in se zdi, da smo se pravzaprav kot svet obrnili stran.
Vsi otroci morajo imeti prihodnost. Tukaj, v Ukrajini, v Gazi, povsod. Današnja proslava je posvečena Kajuhu. In prav Kajuh je napisal, da je težko v teh časih biti mlad. Biti mlad brez nad. Živimo tudi v času podnebnih sprememb in te niso obetajoče. Podnebje se spreminja, naši otroci ne bodo več dočakali zim, brezskrbnega smučanja, igranja na snegu.
A vendarle imamo tudi v naših rokah moč, da stvari spremenimo in na tem moramo delati. In seveda je tudi na mladih, da nadaljujejo in zgradijo boljši svet. Enako kot tisti, ki so se borili pred 80 leti, v času druge svetovne vojne in zmagali. Mi se danes nahajamo v prečudovitih prostorih nekdanjega Zadružnega doma. Je eden izmed tistih, ki so bili zgrajeni neposredno po koncu druge svetovne vojne. Leta 1948, v času modernizacije družbe. Razteza se na več kot 3 tisoč kvadratnih metrih. Zgradili so ga tudi vaši sorodniki in sokrajani s skupnim delom. Tudi danes to ostaja dom skupnosti.
Tukaj vidimo, kako je pravzaprav kultura tista, kateri je bila vedno položena v roke naloga, da spreminja svet in družbo. Zato so na teh odrih mnogokrat igrala različna slovenska gledališča. Tudi v času po vojni, ko je bilo malo možnosti hoditi v večja mesta. Ideja izgradnje povezane družbe, nove skupnosti je bila pravzaprav še v začetkih. Ampak tukaj so že takrat v zgodnjih letih imeli možnosti ogleda predstav, petja, branja knjig, izobraževanja in tako naprej.
Prav v vseh teh letih od takrat do danes se ti prostori niso spremenili, še vedno služijo skupnosti in tako naj tudi ostane. Zato se tudi zahvaljujem, seveda, za vabilo, da sem danes lahko tukaj z vami kot ministrica za kulturo. Kulturo kot tistega vezivnega tkiva, ki nas v najtemnejših časih spodbuja k boljši prihodnosti. Tistega, kar nam daje upanja, kar nam osmišljuje naše bivanje tukaj in zdaj. In tistega, kar nam pomaga preživeti še tako velike grozote. In zaradi tega je bil tudi čas druge svetovne vojne, Kajuhov čas, čas odpora celotne Slovenije, ne le s puško na plečih, ampak tudi s knjigo, s pesmijo, petjem, harmoniko, plesom, gledališčem. Kajti želeli so si, da bi lahko peli, plesali, izmenjavali misli v slovenskem jeziku, svobodno.
Tako se je tudi zgodilo. Zato smo tudi mi danes tukaj in zato govorimo slovensko in se lahko spominjamo dogodkov v miru. V miru tudi v nekem bolj simbolnem smislu, kajti naučili smo se v vseh teh letih bivati drug z drugim. Tudi, kadar se kdaj ne strinjamo. To je tudi bistvo demokracije: sobivanje, solidarnost in spoštovanje drug drugega. Čeprav se zdi, da zlasti politika kdaj to pozabi, je naša naloga, da se vedno spomnimo, kaj je tisto, za kar smo tukaj. Da danes živimo v svobodni državi, v samostojni Sloveniji, je prav tako odraz preteklih bojev, kot tudi malce bolj nedavnih. Tudi to nam nalaga moralno dolžnost, da si prizadevamo in da ne pustimo, da kdorkoli na tem svetu odrašča v pomanjkanju, v vojni in brez upanja.
To je sporočilo Kajuha, to je sporočilo vseh borcev in to je nenazadnje tudi sporočilo vseh, ki se vsako leto tukaj in po celi Sloveniji spominjajo dogodkov druge svetovne vojne. Želim vam lep večer v tej čudoviti dvorani, ki naj bo še dolgo dom skupnosti. Ki s svojimi zidovi in vsebino spominja na pretekle dogodke, ampak vedno v izgradnji upanja in boljše prihodnosti. Hvala lepa.
