danes mineva 80 let od dneva, ko je bilo zlomljeno zlo nacizma in fašizma. Od dneva, ko so utihnili topovi, a so glasovi padlih, pregnanih in uporniških postali temelj novega sveta. Svetloba te zmage še danes sveti v senci našega časa — kot opomin, kot zgled in kot poziv.
Zmagali so, ker so verjeli in imeli upanje. Verjeli, da je mogoče fašizem premagati in zgraditi boljši svet. Borili so se za svobodo, za enakost, za pravice žensk, delavske jn socialne pravice, za družbo, v katerem človek ni orodje kapitala, temveč tovariš sočloveku. Partizani in partizanke, rdečearmejci in makijevci, judovski uporniki in upornice – od juga Balkana do severa Evrope – vsak od njih je vedel, da fašizem ni padel iz neba. Zrasel je iz sveta krivic, razredne nadvlade in imperialističnih pohlepov.
V narodnoosvobodilnem boju se ni borilo le z orožjem, ampak tudi s slovensko besedo, pesmijo, plesom, umetnostjo, knjigo. Borilo se je z kulturo in umetnostjo, ki je preganjala strah v temnih urah, nudila tolažbo v največjih stiskah in dvigovala moralo. Borilo pa se je tudi za kulturo, za slovenski jezik, za svobodno misel.
A žal ponovno živimo v časih, ko ideje, ki se zdi, da smo jih porazili pred 80. leti ponovno dvigajo glavo. Fašizem, tokrat v novih preoblekah – v rasističnih zakonih, v militarizaciji družbe, v sovraštvu do žensk, umetnikov, drugih narodnosti in prepričanj. In kot nekoč se hrani z neenakostjo, s ponižanjem in ustvarjanjem revščine.
Zato danes, ob tej veliki obletnici, praznovati ni dovolj. Naj se vrednote narodnoosvobodilnega boja ne pozabijo, nikoli ne relativizira te zmage in žrtve naših prednikov. Zanje se je treba boriti. Vedno znova.
Za mir, solidarnost in dostojanstvo.
Asta Vrečko,
koordinatorica Levice
