Asta Vrečko na predvečer dneva reformacije

»Kakšno bogastvo je živeti v državi, ki ima samo klik stran oddaljene vse slovarje, slovenske in tujejezične, v državi, kjer imamo na vse jezikovne zagate na voljo jezikovno svetovalnico in družino Frančka, Frana in Franje. Reformatorji bi bili na to gotovo ponosni.

Prav tako bi bili ponosni, da smo izgradili eno najboljših mrež javnih knjižnic na svetu. Knjige so v tiskani, zvočni in elektronski obliki dostopne po vseh šolah, sodobnih splošnih knjižnicah in njihovih podružnicah, bibliobusi pa jih prinašajo tudi v najbolj oddaljene vasi in slovensko besedo tudi v zamejstvo. Knjige so okno v znanje, v svet domišljije, v razmišljanje in zabavo. So vrata v svet empatije in razumevanja drug drugega.«

»Prava ljubezen do jezika in kulture ne pomeni sovraštva do jezika nekoga drugega. Prava ljubezen za svojo realizacijo ne potrebuje mržnje, prezira ali zaničevanja drugega. Pomembno je, kaj sporočamo, a tudi, kako to sporočamo.

Zato moramo z jezikom ravnati previdno. Kajti besede lahko bolijo. Lahko zarežejo močneje od noža. Zdi se, da se sme v času družbenih omrežjih na spletu pa tudi v politiki izreči kar vse.

Ampak jezik je tudi odraz strpnosti. Odraz spoštovanja. Do sebe in do drugega. Z besedami moramo ravnati odgovorno, zlasti kadar sodelujemo v javni razpravi. Odmerjati besede in misli.«

»Spoštovanje zakonov, ki smo jih kot skupnost sprejeli, in soljudi, s katerimi si delimo to državo, je nujno. A nujno je tudi spoštovanje civilizacijskih in komunikacijskih standardov. Čeprav se žal zdi, da se ti dandanes prepogosto nižajo.

Nočemo osnovnih šol, ki bi morale najemati varnostnike, da lahko varno izvajajo pouk.

Nočemo nasilja na ulicah slovenskih mest ali vasi.

In nočemo parlamenta, v katerem se med seboj od ljudstva izvoljeni predstavniki zmerjajo ali ponižujejo.

Zato zahtevajmo spoštljiv dialog, v prvi vrsti od nas samih.«

»Naloga nas, ki smo dediči idej reformacije, je, da pozivamo k solidarnosti.

Da bo vsakdo, ne zgolj izbrani ali posvečeni, imel dostop do pitne vode, plodne zemlje in neokrnjene narave. Naloga vseh nas je, da se postavimo na stran človeka in okolja, na stran svobode in kulture.

Le tako bomo lahko nekoč dosegli trajni mir na celotnem planetu.

Le tako bo ta planet spet lahko varen in svoboden dom nam vsem.

Dom, v katerem prebivajo različni glasovi, varni, slišani in sprejeti.

Družba, ki temelji na človeku, solidarnosti in spoštovanju.«