V javnost so že pred časom prišli podatki, da je državno podjetje Gen energija za različne študije v zvezi z izgradnjo drugega bloka v obdobju 2006-2013 porabilo 10,3 milijona evrov. Edini dokument na državnem nivoju, v katerem se predvideva gradnja drugega bloka NEK, je Resolucija o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2023, ki jo je sprejela vlada Republike Slovenija leta 2006. Ustavno sodišče, ki je bilo v zvezi s TEŠ 6 zaprošeno za presojo ustavnosti omenjene resolucije na pobudo Umanotere, je ugotovilo, da o ustavnosti tega akta ni pristojno presojati, saj resolucija ni pravni predpis. Poleg tega omenjena resolucija ni bila sprejeta v skladu z Arhuško konvencijo in tudi ni bila nikoli objavljena v Uradnem listu. Skratka gre za dokument brez vsakršne pravne veljave, ki ni in ne more biti del pravnega reda Slovenije. Še vedno pa se za drugi blok nuklearke že leta zapravljajo milijoni, med drugim tudi za ugotavljanje tega, da nuklearka leži na potresno ogroženem območju.
Slovenija ima danes en jedrski reaktor, ki ga uporablja za proizvodnjo električne energije. Po številu reaktorjev na milijon prebivalcev se v svetu danes uvršča na 9. mesto, po skupni proizvodni moči reaktorjev pa na 11. V primeru izgradnje drugega bloka NEK z močjo 1000 MW bi Slovenija postala prava mala jedrska velesila: po številu reaktorjev na milijon prebivalcev bi zasedla 2. mesto, po proizvodni moči pa 3. mesto na svetu.
Za odločitev o novem bloku imamo vsaj še 10 let, kar pomeni, da lahko v tem času pripravimo izčrpno energetsko strategijo, ki mora nujno voditi v prehod na obnovljive vire, in jo začnemo uresničevati. Energetska strategija mora nujno vključevati tudi ukrepe za resnično učinkovito rabo energije in presojo o upravičenosti največjih porabnikov električne energije. Šele tako bomo lahko ustvarili pravo sliko o realnih potrebah slovenskega gospodarstva in gospodinjstev ter ugotovili, ali je drug blog NEK potreben.
Pričakujemo seveda lahko, da bo poraba električne energije v prihodnje rastla. Po ELES-ovi študiji Strategije razvoja elektroenergetskega omrežja, v katerem vsi tehnični, tehnološki in energetski parametri ostajajo nespremenjeni glede na leti 2008 in 2009, naj bi poraba električne energije do leta 2030 zrastla na 22 TWh (skupna uporaba končnih odjemalcev leta 2012 je znašala 12,6 TWh). Torej bi oba bloka NEK proizvajala več kot pol vse električne energije, ki bi se porabila v Sloveniji. Po scenariju doseganja podnebno energetskega svežnja, iz te iste študije, pa bi letna poraba do leta 2030 zrasla na približno 15 TWh, kar pomeni, da bi oba bloka NEK proizvajala skoraj vso električno energijo.
Ob tem je treba opozoriti, da bi NEK 2 bi stal več milijard evrov ali najmanj dvakrat toliko, kot je stal TEŠ 6. Kdorkoli idejno sploh predlaga takšen projekt, bi moral najprej odgovoriti na vprašanje, kako si predstavlja financiranje in lastništvo elektrarne. Naj bi jo gradila država oziroma njena podjetja ob zadolževanju z državnim poroštvom, torej po modelu TEŠ 6? Ali naj bi bil njen lastnik zasebni investitor? V prvem primeru bo država ponovno založila velikanski investicijski potencial v energetski objekt, ki ne vodi v razvoj obnovljive energetike in učinkovite rabe energije. V drugem primeru se bomo dolgoročno zavezali zasebnemu proizvajalcu električne energije, saj praviloma vsi zasebni investitorji v nuklearne elektrarne od držav terjajo dolgoročne pogodbe o zagotovljenem odjemu in ceni proizvedene elektrike.
Zagovorniki nove nuklearne elektrarne so predvsem interesne skupine s področja energetike, ki električno energijo v prihodnosti vidijo kot pomemben izvozni produkt Slovenije. Sami bi izvažali elektriko za dobiček, na vso prebivalstvo pa prevalili okoljske obremenitve in tveganja iz njene proizvodnje. Vendar bi morali v tem primeru vsako odločitev o novi nuklearki vezati na odločitev o zaprtju naših elektrarn na fosilna goriva. A trenutni načrti energetskih lobijev so ravno nasprotni – imeti tako veliko nuklearko kot veliko elektrarn na fosilna goriva.
Obstoječa nuklearna elektrarna Krško bo predvidoma delovala vsaj še do leta 2040. Za odločitev o morebitni gradnji nove je še dovolj časa, vsekakor pa ta odločitev ne sme biti vsiljena pod pogoji, ki jih narekujejo pričakovani profiti zainteresiranih skupin, ne pa celovit premislek o prihodnosti energetike.
V poslanski skupini Združena levica zagovarjamo koncept energetske samooskrbe, ki temelji na obnovljivi energiji in njeni učinkoviti rabi. Da bi bili energetsko samozadostni, drugega bloka nuklearke ne potrebujemo. Glede na izreden vodni in sončni potencial, ki ga ima Slovenija in ob vseh že stoječih termoelektrarnah in prvem bloku nuklearke, kot tudi ob ogromnih prihrankih, ki jih lahko dosežemo z ukrepi energetske učinkovitosti, je gradnja drugega bloka nuklearke povsem nepotrebna. Zato predlagamo, da se do sprejema jasnega Energetskega koncepta Slovenije in s tem nacionalnega konsenza o prihodnosti slovenske energetike, zaustavijo vse nadaljnje investicije v drugi blok nuklearke. Namesto tega naj se denar raje nameni za to, da bomo energetsko učinkovita in samozadostna družba.
Čas je že, da ta država postane kaj več od servisa za pretakanje davkoplačevalskega denarja v zasebne žepe in zadovoljevanje apetitov energetskih podjetijpreko nesmiselnih in prenapihnjenih projektov, kot je TEŠ 6 in kot bi bil brez dvoma tudi NEK 2.
Foto: Naš stik