Zakaj vlada pošilja vojaške inštruktorje v Irak?

Vlada je v sredo na dopisni seji potrdila nadaljevanje postopka za napotitev 15 vojaških inštruktorjev na sever Iraka v okviru večje nemške enote. Odločitvi, ki je bila sicer sprejeta že 2. februarja, nasprotujemo iz treh razlogov.

Prvi razlog je moralne narave. Država, ki naj bi po ustavi vodila politiko miru in nenasilja, ne more sodelovati v koaliciji z državami, kot so ZDA, VB, Turčija in Savdska Arabija, ki boj proti terorizmu izkoriščajo za vsiljevanje svojih interesov drugim državam in narodom, hkrati pa tudi neposredno podpirajo nekatere teroristične skupine.

Druga dva razloga sta povsem praktična. O napotitvi enot Slovenske vojske je bilo odločeno veliko pred 2. februarjem, ko je vlada sprejela formalni sklep. Že poleti 2014 so ZDA Slovenijo brez vednosti zunanjega ministra vključile v svojo koalicijo proti ISIS-u. Pred obravnavo na vladi je bilo znano, da bodo  inštruktorji delovali v okviru nemške enote pa tudi, kje bodo delovali. To potrjuje naše prepričanje, da je SV zgolj pomožna sila pakta Nato, ki nima več nobene zveze s svojo ustavno nalogo: obrambo državnega ozemlja. Zato smo julija vložili novelo zakona o obrambi, po kateri bi moral vsako napotitev enot SV, vključno z operacijami v okviru Nata, odobriti državni zbor. Tega ne predlagamo zato, ker bi menili, da bodo poslanci režimskih strank glasovali proti Natovim načrtom, ampak zato, da se ne bodo mogli skrivati za odločitvami vlade in »zavezništva«.

Še bolj nas skrbi dejstvo, da inštruktorje pošiljajo v Irak brez jasnega cilja. Vsak dan spremljamo, kako naša »zaveznica« v Natu in koaliciji proti ISIS-u Turčija krši suverenost Iraka in Sirije za to, da obračunava s kurdskimi organizacijami, ki se zavzemajo za neodvisnost ali avtonomijo. Hkrati vodi državljansko vojno proti lastnemu kurdskemu prebivalstvu in njegovim zakonitim zastopnikom. Kaj je torej stališče slovenske vlade in cilj napotitve slovenskih vojakov? Samostojni Kurdistan? Avtonomija Kurdov v Iraku? Demokratična socialistična oblast kurdske demokratične zveze v okviru enotne Sirske države? Ali pa podreditev Kurdskega prebivalstva v teh državah uradni turški politiki zanikanja narodnostnih pravic? Prav »taktična kolaboracija« s Turčijo ob nasprotovanju centralnih oblasti v Iraku je namreč trenutna strategija kurdskega režima v Erbilu (ne pa tudi kurdskih socialistov v Siriji), ki bo postala nevzdržna, takoj po vojaškem porazu ISIS-a.

Slovenska vlada in politični razred odgovorov na ta vprašanja nimajo, še več, ne vesta niti, kakšni so načrti naših »zaveznikov«. Ko je lani po napadu na Charlie Hebdo Slovenija skupaj z drugimi državami obljubila vojaško pomoč Franciji na podlagi pogodbe o EU, da bi Francija razbremenila svoje sile za napade na cilje v Siriji (Slovenija je zato povečala svojo misijo v Maliju), je izdala bianco menico. Po priznanju zunanjega ministra vlada ni bila seznanjena s cilji francoske operacije v Siriji, kaj šele s posledicami. (Znano je, da je Francija ena od tistih držav, ki so najbolj podpirale oborožen upor in zavračale kakršno koli možnost pogajanj z zakonito sirsko oblastjo, s čimer je veliko prispevala k državljanski vojni in vzponu ISIS-a). V takih okoliščinah bi razumna in samostojna vlada ostala zunaj koalicije, namesto da za neznane cilje in (to lahko nedvomno rečemo) nelegitimne tuje interese žrtvuje sredstva in tvega varnost slovenskih državljanov.

Deli.