V času krize sprejet “Lahovnikov zakon”, ki je plače menedžerjev v državnih in javnih podjetjih omejil na petkratnik povprečne plače v podjetju, ne deluje. Plače so si menedžerji zvišali z računovodskimi triki, na najnižje plače pa zakon učinka ni imel. Danes so plače direktorjev in članov uprav še vedno do petnajstkrat višje od najnižjih plač zaposlenih. V Levici zato predlagamo, da se višina plač poslovodstev državnih in občinskih podjetji omeji na petkratnik najnižje plače v podjetju.
Nekateri predsedniki uprav v enem letu zaslužijo toliko kot delavec z minimalno plačo v 20 letih
Mesečne plače predsednikov uprav podjetji v večinski državni lasti se gibljejo med 10 in 15 tisoč evrov, kar je 18-kratnik bruto minimalne ali 9-kratnik bruto povprečne plače v Sloveniji. Predsedniki uprav prejemajo tudi do 200 tisoč evrov bruto prejemkov letno, medtem ko letni bruto prejemek zaposlenega s povprečno plačo ne doseže 20 tisoč evrov, prejemnik minimalne plače pa ne prileze niti do 10 tisoč evrov letno. Menedžerji lahko torej v enem letu zaslužijo toliko kot delavci v 20 letih.
Matej T. Vatovec: »Tako velikega razkoraka v prejemkih zaposlenih v posameznem podjetju ni mogoče zagovarjati niti s stališča večje produktivnosti, niti s stališča večje odgovornosti vodilnih kadrov. Še težje pa je ta razkorak opravičiti z vidika družbene pravičnosti in v luči dejstva, da plače številnih zaposlenih komaj zadoščajo za dostojno življenje.«
Plače menedžerjev so tudi dvakrat višje kot plače predsednika vlade in ministrov
Absurdno je, da so plače menedžerjev tudi skoraj trikrat večje od plač ministrov, premierja in predsednika države. Plača premierja se giblje okrog 5.500 evrov bruto na mesec. Tako na primer člani uprave družbe Telekom Slovenija prejemajo do 12.000 evrov mesečne bruto plače, pri čemer v to niso všteti variabilni prejemki, povračilo stroškov, regres, bonitete in druge ugodnosti. Skupaj nanese mesečni bruto prejemek najbolje plačanih v Telekomu Slovenije 15.000 evrov.
Enako je v podjetjih v občinski lasti. V Mestni občini Ljubljana povprečna mesečna bruto plača direktorja JP Energetika dosega 9133 evrov, plača direktorice Javnega holdinga Ljubljana 8812 evrov, medtem ko župan prejema 4155 evrov bruto mesečne plače.
Matej T. Vatovec: »Nihče ne more trditi, da je delo menedžerjev zahtevnejše ali bolj odgovorno od najbolj izpostavljenih javnih funkcionarjev, zato ni upravičljivo, da imajo dvakrat do trikrat višje plače.«
Lahovnikov zakon ne izboljšuje plač najslabše plačanih delavcev
Največji problem plačnega razmerja, ki je uzakonjeno z Lahovnikovim Zakonom o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti, je, da dovoljeno višino plač določa v razmerju s povprečno plačo. Takšna ureditev omogoča dvige najvišjih plač, brez da bi se to poznalo pri najnižjih. Z dvigom plač srednjega menedžmenta in dobro plačanih delavcev, se dvigne tudi statistična povprečna plača v podjetju. To omogoča nadaljnji dvig že tako visokih menedžerskih plač, kar posledično zopet vpliva na višino povprečne plače. Tako zakon v ničemer ne vpliva na višino najnižjih plač, ki v mnogih primerih ostajajo priklenjene na minimalno plačo.
Matej T. Vatovec: “Omejitev plač v razmerju med najvišjimi in najnižjimi plačami pomeni, da bo dvig najvišjih plač mogoč le pod pogojem, da se bodo dvignile tudi najnižje plače in da bo stagnacija ali padanje plač najslabše plačanih delavcev pomenila tudi stagnacijo ali padanje plač tistih, ki družbo vodijo.”
Visoke plače menedžmenta niso jamstvo za poslovno uspešnost družb
Velika kriza iz leta 2008 je dokaz, da visoke plače in nagrade za “najboljše” menedžerje ne prinašajo boljšega poslovanja podjetij. Krizo so povzročile privatne banke katerih menedžerji so dobivali astronomske plače in nagrade, izgube, ki so ustvarili pa smo morali plačati prebivalci praktično vseh držav sveta. Tiste, ki upravljajo podjetja ne sme voditi kratkoročni zasebni interes po višji plači in nagradah, ampak dolgoročni razvoj družbe in kvaliteta delovnih mest.
Država naj postavi standarde socialne pravičnosti in ekonomske demokracije
Omejitev razlik med plačami v podjetjih v večinski državni in občinski lasti na 1:5 predstavlja prvi korak k izboljšanju ne le socialno-ekonomskega položaja delavstva, pač pa tudi korak k bolj pravičnemu, družbeno odgovornemu in demokratičnemu vodenju družbene lastnine.
Levica
