Na današnji dan pred stotimi leti so zasavski knapi začeli splošno stavko za uskladitev minimalne mezde z življenjskimi stroški. Delodajalci so trdili, da bi kaj takega pahnilo celotno gospodarstvo na kolena in bila dodatna odpuščanja neizogibna. 17. decembra 1920 se je tako pričela slovenska rudarska stavka, v kateri so glavno vlogo odigrali zasavski rudarji.
Delavsko gibanje je v mesecih pred decembrom sestavilo 18 stavkovnih zahtev s poudarkom na uskladitvi mezde z življenjskimi stroški. Cene hrane in oblek so v tistem času strmo rastle, minimalna plača, ki so jo prejemali knapi, pa je že leta ostajala neusklajena. Delavci so ceno preživetja odmerili z 42 kronami na dan, delodajalci so jim namenili le 19. Kaj več – tako so trdili predstavniki kapitala – bi celotno premogokopno panogo pahnilo v finančni zlom in dodatna odpuščanja delavcev.
A združena delavska sila ni bila nevarna le za finančno bilanco Trboveljske premogokopne družbe. Lastniki rudnikov so v združenih delavcih prepoznali aktivno in napredno družbeno-politično silo, ki kani spremeniti družbeni red, razmerja moči in klicati po pravični razdelitvi ustvarjenih dobičkov. V strahu pred izgubo družbenih privilegijev in pobrateni z oblastjo so nad stavkajoče delavce poslali orožnike in vojsko. Oblast je omejila pravico do zborovanja in je z različnimi obtožbami, osebnim diskreditiranjem stavkovnih vodij, propagando in grožnjami poskušala zatreti namere stavkajočih rudarjev. Delavcem je na srečo takrat prisluhnila centralna vlada v Beogradu in kapitalu zadala, da prisluhne stavkovnim zahtevam in jih izpolni.
Sto let za tem skupaj z delavci bijemo novo etapo iste bitke. Po uspehu z dvigom minimalne plače zdaj predstavniki delodajalcev le-te nočejo usklajevati z življenjskimi stroški in tako delavca puščajo pod pragom preživetja. Tudi zdaj pobrateni z oblastjo trobijo v isti rog: dostojno plačani delavec pomeni zlom gospodarstva in odpuščanja. Oblast pa na mesto nekoč blatenih in ustrahovanih stavkajočih delavcev danes postavlja protestnike, novinarje, kolesarje in umetnike ter kar je še družbene in politične opozicije. Zatiranje ljudskega protesta in strašenje s policijo je lastno vsaki s kapitalom pobrateni oblasti, tudi današnji! In obsojeno na neuspeh!
Boj se nadaljuje, za dvig minimalne plače, v bran javnem zdravstvu, javnem šolstvu, razvoju in družbi miru.