SPOROČILO ZA JAVNOST
Slovensko kmetijstvo je vse bolj na udaru zaradi neskladnih razmerji v verigi preskrbe s hrano, nespoštovanjem sledljivosti do prodajnih police in težav zaradi prevelike liberalizacije trga. Na te probleme smo v Združeni levici že večkrat opozorili in zaradi njih sklicevali nujne seje Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, vendar se stvari žal ne spreminjajo.
Negativne posledice privatizacije prehrambne industrije so danes najbolj očitne na področju mlekarstva. Po prodaji Ljubljanskih mlekarn francoskemu Lactalisu je slednji za 10 centov znižal odkupno ceno mleka slovenskih kmetov, ohranil pa veleprodajne cene mleka. S tem si je v enem do dveh letih povrnil celotno kupnino, ki jo je plačal za Ljubljanske mlekarne. Aprila letos so bile ukinjene še mlečne kvote, kar je povzročilo pričakovano rast proizvodnje mleka in padanje cen. Intenzivna kmetija s povprečno mlečnostjo 6500 litrov mleka pokrije samo še 79 odstotkov vseh stroškov. Odkupna cena mleka je v zadnjem letu padla za 20,5 odstotka, kar je povprečje v EU, veleprodajna za 9,4 odstotka, maloprodajna pa je celo narastla za odstotek. Skratka kmet, dobi manj, potrošnik plača več, sprivatizirana in liberalizirana prehrambna industrija pa kujeta dobičke.
Vse bolj zaskrbljujoči so tudi trendi na področju zelenjadarstva. Čeprav je raven samooskrbe z zelenjavo že desetletje pod 40 odstotki, slovenski kmetje svoje zelenjave vseeno ne morejo prodati. Na trgu se namreč pojavlja zelenjava iz tujine po dampinških cenah, po katerih slovenski kmetje ne pokrijejo niti stroškov proizvodnje. Pri preskrbi z mesom smo bili pred nekaj meseci priča aferi z označevanjem in sledenjem porekla. Uprava za varno hrano je takrat ugotovila vrsto kršitev s področja sledljivosti mesa in s področja označevanja porekla mesa.
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano se pri pojasnjevanju razlogov za takšno stanje velikokrat sklicuje na ruski embargo in na omejitve evropskih direktive, pri pomoči kmetom. Vendar pa obubožanost kmetov, vse nižja kupna moč državljanov in visoki dobički predelovalnih in trgovskih podjetij kažejo na to, da je problem strukturen in da ga moramo tako tudi reševati. Treba bo opustiti neoliberalno retoriko prostega trga in nevmešavanja države, ter začeti izvajati resne posege in korenite spremembe znotraj razmerij v prehranski verigi. Pozivanje potrošnikov, naj kupujejo slovensko in lokalno pridelano hrano pač ne bo dovolj.
