Marinblu. Selea. Gradbeništvo. Trgovke. Agencijski delavci na 200, 300 ali, rekordno, celo 413 delovnih urah na mesec.
To so razlogi, zakaj posegamo v evidentiranje delovnega časa. Da evidenca ne bi bila več zgolj a4 papir, ki ga izpolni šef in s tremi pisali različnih barv napiše “8h” v vsako izmed vrstic.
Govorimo o podjetjih, čigar celotni poslovni model je, da so izračunali, da se jim bolj splača plačati občasno globo, kot pa prenehati zlorabljati delavce.
Z novo zakonodajo jim bo lahko inšpektor zapovedal elektronsko evidentiranje ur in na tej osnovi učinkovito izvajal nadzor in redno kaznoval kršilce, jim tudi prepovedal uvažanje delovne sile iz tujine. Inšpektorat za delo že leta prosi za točno ta ukrep.
Zakon ne zahteva od vas, da štempljate vsako čikpavzo. Zakon ne zahteva, da prijavljate odhod na stranišče. Ne boste morali sami sebe nadzirati, če ste samostojni podjetnik.
Kar pa zakon zahteva, je to, da sta zabeležena ura prihoda in ure odhoda – kar velja že od 2006, kajti kako drugače pa je mogoče izračunati, koliko ur zaposleni dela? Šokantno je, koliko delodajalcev se te dni obnaša, kot da prvič sliši za to. Med njimi praviloma ni tujih firm, kajti drugod je to povsem običajna praksa.
Čemur smo priča v zadnjih dneh, je zrežirana kampanja diskreditacije v prid tistih, ki ščitijo interese kršilcev pravic zaposlenih. Ki jo razpihujejo mediji v lasti kapitala in še kakšen SD-jev minister povrhu.
Prebivalci Slovenije preživimo na delovnem mestu več časa od povprečja EU. Ta statistika pa še sploh ne zaznava vseh nezabeleženih nadur in drugih kršitev delavskih pravic, ki jih je ogromno.
To so zgodbe, ki so znane številnim delavcem v tej državi. Bodimo solidarni z njimi!
Se strinjaš? Deli naprej, v medijih se takšen zapis žal ne bo zlahka pojavil.
