V Sloveniji se mudi prvi mož vatikanske diplomacije, kardinal Pietro Parolin. Glavni namen kardinalovega obiska naj bi bila včerajšnja blagoslovitev nove stavbe apostolske nunciature v Ljubljani (veleposlaništvo Svetega sedeža), neuradno pa naj bi kardinal svoj obisk namenil iskanju rešitev za vrsto odprtih vprašanjih med državo in cerkvijo, med katera nedvomno sodi tudi ustanovitev vojaškega ordinariata za katoličane.
Vojaški ordinariat za katoličane imajo danes vse velike članice NATO zavezništva z večinsko katoliškim prebivalstvom. Ni skrivnost, da si Vatikan že vrsto let prizadeva za ustanovitev ordinariata v Sloveniji. Pravni temelj za ustanovitev vojaškega ordinariata že obstaja. To je sporazum med Slovenijo in Svetim sedežem iz leta 2001, medtem ko naj bi kot podlaga za nadaljnjo razpravo služila pred leti opravljena študija in analiza ministrstva za obrambo.
Če bi Slovenija podpisala sporazum o ustanovitvi ordinariata za versko-duhovno oskrbo represivnih organov države, bi Sveti sedež Sloveniji naložil obveznost, da ustanovi ordinariat za oskrbo katoliških pripadnikov obrambnih sil, policije in zavodov za izvrševanje kazenskih sankcij, ki bi ga vodil škof, cerkvenopravno pa bi njegov status bil izenačen s statusom škofije.
Ustanovitev ordinariata – poleg vrste drugih – odpira dve pomembni vprašanji. Ali se je res naša vlada pripravljena odpovedati delni suverenosti in mimo ustavne ločitve države in cerkve dovoliti ustanovitev ordinariata?
V ZL menimo, da je nedopustno, da bi ordinariat deloval znotraj represivnih organov države, istočasno pa bi o njegovem vodenju in delovanju odločal Vatikan. Nikakršne potrebe ni za ustanovitev ordinariata, posebej pa ne za prenos dela suverenosti na Sveti sedež. Poleg tega slednji ne more delovati znotraj represivnih organov države, ker je to v nasprotju s 7. členom ustave, ki govori o ločenosti države in verskih skupnosti.
Kvečjemu menimo, da je ponovno potrebno ponovno odpreti vprašanje striktnega spoštovanja ločitve države in cerkve tudi za sedanji model duhovne oskrbe, ki ga izvajajo kurati – duhovniki katoliške cerkve in državni uslužbenci v službi Slovenske vojske (SV). S sedanjo ureditvijo duhovne oskrbe v vojski (vojaški vikariat), s katero je po kriteriju avtohtonosti katoliški cerkvi podeljen status državne religije, strošek opravljanja duhovnih storitev pa se zaračunava vsem davkoplačevalcem, ni prekršeno samo načelo enakopravnosti in spoštovanja drugih verskih skupnosti, ampak je zavržena tudi jasna ustavna ločitev med cerkvenim in posvetnim, ki je določena v 7. členu ustave.
Država se zardi svoje verske nevtralnosti nikakor ne sme poistovetiti z vero(izpovedjo) in s svojim državnim aparatom in preko njih izvrševati katerokoli versko-duhovno oskrbo. Zato je tudi protiustavno, da v državnem represivnem organu kot je SV deluje vikariat, ki zaposluje vojaške duhovnike – kurate, katerih primarna skrb je (poleg duhovne oskrbe) širjenje katoliške vere. Poleg tega pa so vojaki slovenske vojske profesionalci, ki imajo sklenjeno pogodbo z državnim organom. Oni so v službi države in se po statusu ne razlikujejo od drugih javnih uslužbencev. Slednji nimajo organizirane duhovne oskrbe pri organu v katerem so zaposleni, ampak so duhovne oskrbe deležni izven delovnega časa. Zato enako kot za druge državne uslužbence mora veljati tudi za vojake SV.
Ker je po sedanji ureditvi vikariat del državnega organa in je njegovo delo – delo vojaških kuratov – financirano iz proračuna, pomeni, da obstaja resna kršitev ločenosti države in cerkve. Če želimo državi ponovno zagotoviti versko nevtralnost in odpraviti protiustavnost na tem področju, potem je potrebno zakonske predpise in pravilnike v zvezi z versko-duhovno oskrbo v SV spremeniti v skladu s 7. členom slovenske ustave: da vojaški duhovniki – kurati ne bodo več državni uslužbenci in da za kuratsko službo ne bodo prejemali javnih sredstev.
V ZL se zavzemamo za odpravo financiranja verskih skupnostih iz javnih sredstev in uresničitev načela ločenosti države in cerkve (verskih skupnosti).
