SPOROČILO ZA JAVNOST
Danes je Državni zbor obravnaval odlok, ki ga ne bi smelo biti. Zakaj? Z njim bo namreč razpisan referendum, na katerem bo o pravicah manjšine odločala večina. Ne samo, da bo na podlagi tega odloka večina odločala o pravicah manjšine, odločala bo tudi o tem, ali je v Sloveniji dovoljena diskriminacija male skupine ljudi. Na referendumu bomo tako dejansko odločali o tem, ali gredo z ustavo zagotovljene pravice vsem ali ne. Odločali bomo torej o človekovih pravicah in enakosti pred zakonom. In to kljub temu, da je bil spremenjen 90. člen Ustave Republike Slovenije, ravno zaradi preprečitve referendumskega odločanja o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost. A za pet sodnikov Ustavnega sodišča Republike Slovenije volja zakonodajalca ni pomembna. In teh pet sodnikov Ustavnega sodišča se je odločilo, da se lahko v Sloveniji na referendumu glasuje o človekovih pravicah.
Danes smo se ravno zaradi odločitve Ustavnega sodišča znašli v izredno kontradiktorni situaciji. Ustavno sodišče je že dvakrat odločilo, da je slovenski pravni red diskriminatoren do istospolno usmerjenih. Državni zbor kot zakonodajalec se je odločil, da diskriminacijo v celoti odpravi. Ker je edina primerna rešitev, da lahko obstoječo diskriminacijo odpravimo, sprememba Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, jo je Državni zbor tudi sprejel. Nasprotniki odprave diskriminacije so sprožili postopek za razpis referenduma. Ker je zakonodajalec leta 2013 spremenil 90. člen Ustave, s ciljem, da na referendumu ne bi mogli glasovati o zakonih, s katerimi se odpravlja protiustavno stanje, je ta isti zakonodajalec s sklepom razpis referenduma zavrnil. Pobudnika pa sta se zoper sklep pritožila na Ustavno sodišče, ki je odločilo, da volja zakonodajalca ni pomembna ter da je referendum o ZZZDR dopusten.
Situacija je torej več kot konfuzna; situacija je kontradiktorna. Ustavno sodišče je na eni strani že dvakrat odločilo, da je slovenski pravni red diskriminatoren do istospolno usmerjenih, na drugi strani pa je to isto ustavno sodišče že drugič dopustilo referendum o zakonu, ki to ugotovljeno protiustavnost odpravlja. In ravno zaradi te kontradiktornosti smo danes obravnavali odlok o razpisu referenduma.
Posebej zaskrbljujoče je, da je ustavno sodišče tako pomembno odločitev sprejelo s preglasovanjem, torej s petimi glasovi za in štirimi proti, kar 8 ustavnih sodnikov pa je podalo še ločeno mnenje. Kljub temu, da je ustavno sodišče v tem letu že večkrat sprejelo enotno in vsebinsko odločitev o pravicah enega samega posameznika, pa o veliko večji skupini posameznikov tudi tokrat ni zbralo poguma za vsebinsko opredelitev. Odločba Ustavnega sodišča namreč temelji na ozko formalističnih argumentih, za katere bo vsak, ki je prebral odločbo in ločena mnenja, zelo hitro ugotovil, da so izredno trhli. V Združeni levici smo prepričani, da si Ustavno sodišče, ko gre za odločanje o temeljnih človekovih pravicah ter o enakosti vseh pred zakonom, tega nikakor ne bi smelo privoščiti.
Ustavno sodišče je s svojo odločbo sporočilo javnosti, da je glasovanje na referendumu možno o vseh z ustavo zagotovljenih pravicah, o katerih ustavno sodišče še ni odločalo. Pa tudi če gre za takšne zakone, glede katerih se ustavna presoja že več let valja po predalih Ustavnega sodišča, ustavni sodniki do danes niso zmogli o njih vsebinsko odločiti. Da je bil namen ustavodajalca pri spremembi 90. člena ravno nasproten, je za Ustavno sodišče RS popolnoma irelevantno, kar je jasno zapisano tudi v odločbi.
Sodišče, ki naj bi bilo glavni in najvišji branik človekovih pravic in temeljnih svoboščin, se je z odločitvijo postavilo na stališče, da je na referendumu dopustno odločati o tem, ali naj bodo v Republiki Sloveniji vsi enaki pred zakonom ali ne, s tem pa tudi “povozilo” glavni namen spremembe 90. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah referendum ni dopusten.
Čeprav hoče Slovenija biti moderna in napredna država in se s tem rada hvali, naše Ustavno sodišče tega nikakor ne dokazuje. Odločitve slovenskega ustavnega sodišča so v jasnem nasprotju z odločitvami primerljivih tujih sodišč, ki so se v zadnjem obdobju odločno postavila v bran zagotavljanju enakih pravic vsem, ne glede na spolno usmerjenost. Če smo bili pred kratkim pozitivno presenečeni nad odločitvijo Ameriškega vrhovnega sodišča, ki je poroko opredelilo kot človekovo pravico, ki velja tudi za istospolne pare, pa se je naše Ustavno sodišče očitno odločilo, da je v nekaterih primerih, o tem ali bomo dopustili diskriminacijo ali ne, celo dopustno odločati na referendumu. S takšno odločitvijo smo namesto priključitve državam, ki so sistemsko diskriminacijo istospolnih popolnoma odpravile, dobili še eno področje, na katerem smo pogrnili v celoti.
Glede na to, da je Ustava jasna, tako glede prepovedi diskriminacije in ravno tako glede tega, da o človekovih pravicah ni mogoče odločati na referendumu, smo v Združeni levici mnenja, da do sprejema odloka sploh ne bi smelo priti. Zato smo v Združeni levici glasovali proti odloku o razpisu referenduma o človekovih pravicah.
A dejstvo je, da se bo referendum zgodil. V Združeni levici se nam je prvotni predlagani datum, torej 10. 1. 2016, zdel veliko ustreznejši kot 20.12.2015. Referenduma v času praznikov in dopustov namreč ni ravno primeren, saj bi radi čim več ljudem omogočili, da pridejo na referendum ter podprejo odpravo diskriminacije istospolnih. Da mora biti to glavni cilj pri določanju datuma izhaja tako iz ustave, kot iz dosedanje prakse ustavnega sodišča.
Ne glede na to pa smo prepričani, da bo na referendumu večina volilnih upravičencev odločila, da je Slovenija napredna, demokratična in strpna družba, kjer so vsi, ne glede na spolno usmerjenost, pred zakonom enaki.
