Kadarkoli nanese kombinacija nedelj in praznikov, ki se raztegne čez 3 dni, se v medijih in javnosti obnovi debata o zapiranju trgovin ob nedeljah.
Veseli smo, da se na stran odločitve za zapiranje trgovin vsakič znova postavi velika večina ljudi. S tem kot družba dajemo prednost pravici prodajalk do počitka in prostega časa pred pravico kupca do neomejene potrošniške izbire. Kar je popolnoma pravilna izbira.
To ne pomeni, da ne razumemo, da pravočasno opraviti nakupe za marsikoga predstavlja težavo. Kopičenje službenih obveznosti, čakanje v cestnih kolonah, stres pobiranja otroka z varstva ali krožka, kronična utrujenost po delovnem tednu – življenje v kapitalizmu nam pogosto jemlje čas in energijo tudi za najbolj osnovne življenjske potrebe, kaj šele za tiste bolj pomenljive.
Ampak pomembno je, s katerega konca do tega problema pristopamo.
Poklic podajalke v trgovini je naporen, slabo plačan ter v marsikateri trgovski verigi prepreden s spornimi praksami in krivicami (navsezadnje zato tudi odločitev prodajalk in prodajalcev verige Tuš za opozorilno stavko, ki se ima zgoditi 30. decembra).
Namesto da rešujemo probleme na njihovih ramenih, si moramo prizadevati za jasne družbene cilje.
Za spoštovanje delavskih pravic ter za jasno ločitev službenih obremenitev od prostega časa in pravice do počitka.
Za decentralizacijo države, ki bo vrnila delovna mesta tja, kjer ljudje živijo, namesto tega, da se vsako jutro in popoldan stotisoče ljudi zgrne v Ljubljano in nazaj.
Za dostopen in učinkovit javni promet, ki edini lahko zmanjša našo odvisnost od vožnje z avtom.
In navsezadnje za to, da kot tehnološko vedno bolj razvita družba pridemo do obrata, ko bomo začeli delati manj in biti izkoriščani manj, ne pa vedno več.
