Vlada je včeraj predstavila spremembe pokojninske zakonodaje, ki vsebuje postopen dvig odmernega odstotka v šestih letih na 63 odstotkov, spremembo statusa delovno aktivnih upokojencev in dvig upokojitvene starosti s 65 na 67 let.
Dvig odmernega pokojninskega odstotka predstavlja korak v pravo smer, končni prag v višini 63 odstotkov je bil tudi izpogajan v pogovorih med Levico in koalicijskimi strankami. Vendar bi morale biti spremembe izvršene hitreje kot v šestih letih. Iz vladnih načrtov pa sta umanjkali drugi dve ključni zavezi iz pogajanj z Levico, namreč postopen dvig prispevkov s strani delodajalcev in dvig minimalne pokojnine na 613 evrov, ki predstavlja predpogoj za varno in dostojno starost.
Po drugi strani pa je za Levico še kako sporno podaljševanje upokojitvene starosti. Gre za povečevanje izkoriščanja delavcev, ki so svoje družbi že odslužili in si prislužili varno starost. Mladi pa bodo medtem še dlje ostajali brez delovnih mest, ki bi jim omogočala, da se postavijo na svoje lastne noge. Pokojninska blagajna bo ostajala brez plačnikov prispevkov za jutrišnje pokojnine, kar lahko zagotovimo le s stabilnimi, rednimi delovnimi razmerji in novimi zaposlitvami.
Podaljševanje delovne dobe in dvig upokojitvene starosti nista niti samoumevna niti nujna procesa, ampak del neoliberalne politične agende. V pogojih vedno večjega tehnološkega napredka ni nikakršnega razloga, zakaj bi morali vedno več delati. Zato se borimo za ravno nasprotne politike: skrajševanje delovne dobe in skrajševanje delovnega časa. Za več prostega časa in več pravic iz dela.
V Levici prav tako nasprotujemo uvajanju dvojnega statusa upokojencev. Dvojni status pomeni začetek razkroja solidarnostnega koncepta pokojninskega sistema in njegovo spreminjanje v tržnega. Solidarnostni koncept temelji na predpostavki, da pokojnine zagotavljajo udobno in mirno starost po obdobju dela. Dvojni status vodi v situacijo, v kateri pokojnine iz prvega stebra nikoli več ne bodo zagotavljale varne starosti. Vodi v nesolidarni rentni sistem, ki ne bo zagotavljal ustreznih pokojnin, ki bodo morale biti dopolnjene s privatnimi zavarovanji in dodatnim delom.
Ob tem ima dvojni status tudi druge negativne učinke. Na trgu tovrstna delovna sila predstavlja nelojalno konkurenco in s tem omogoča zbijanje cene in rušenje pogajalske moči redne delovne sile.
Sistem solidarnosti lahko obstoji zgolj na temeljih, ki niso prekarni, ampak stabilni in gotovi. Kriza pokojninskih sistemov ni toliko posledica staranja prebivalstva, kot je odraz razkroja rednih zaposlitev in funkcionalnega trga dela. Levica zagovarja ponovno vzpostavitev osnovne solidarnostne infrastrukture. Zaupanja vreden pokojninski sistem je njen temeljni gradnik.
Stališče Levice ostaja jasno: poskrbimo za naše starejše, ki so celo življenje delali in omogočimo mladim, da se preživijo sami.
