V soočenju z Luko Mescem prejšnji teden se je Matej Tonin skliceval na filmček, ki kroži po spletu. Filmček trdi naslednje: profesor je naučil svoje učence lekcijo o socializmu na način, da je odredil pravilo, da bo odslej celoten razred na izpitih odslej dobil enako, povprečno oceno. Prvič je to pomenilo povprečje 7-8. Naslednjič, ker se boljšim študentom ni zdelo več vredno vlagati truda v učenje, je povprečje zdrselo navzdol in se zniževalo vse do konca eksperimenta. Socializem torej pomeni nazadovanje.
To je popolna banalizacija. Socialno pravična politika ni to, da bi imeli vsi učenci enako oceno, ampak to, da imajo enake možnosti za uresničevanje svojih učnih in osebnih potencialov.
V Sloveniji imamo to srečo, da imamo dobro razvit in dostopen izobraževalni sistem. To pomeni, da gredo otroci iz različno premožnih družin skozi enak izobraževalni proces. Nekateri bi s svojimi politikami ogrozili to enakopravnost. Na primer Toninova stranka NSi z zagovarjanjem interesov privatnih vzgojnih in izobraževalnih zavodov ter politiko davčnih olajšav, ki bi zmanjšala sredstva za javne storitve.
Končna posledica udejanjanja tovrstnih politik so resnično neoliberalne družbe, v katerih ljudje iz različnih razredov in družbenih skupin obiskujejo ločene šole, ki temeljno določajo njihove možnosti v življenju. Družine so obremenjene s študentskimi dolgovi, ki se odplačujejo desetletja, ker so šolnine tako visoke. Res kvalitetno izobraževanje je večini nedostopno in skrbi, da vzvodi moči ostajajo v rokah ozkih skupin družbenih elit. To je družba pripravništev v uglednih firmah družinskih prijateljev za nekatere in po dve prekarni službi naenkrat za druge.
Priznati pa si moramo, da tudi pri nas izobraževanje še vedno stane in da prostor za izboljšave ostaja. Vrtec je sicer visoko in progresivno subvencioniran – vendar to ni isto kot biti zastonj. Osnovna in srednja šola prineseta številne finančne obveznosti, od zajetnih nakupov šolske opreme vsako jesen do izrednih stroškov, kot so ekskurzije in šole v naravi. Vse to so situacije, v katerih se lahko otrok iz manj premožne družine lahko znajde v stiski in neenakem položaju.
Niti ni vse odvisno samo od denarja. Obstaja razlika med družinami, pri katerih se učenje otrok začne in konča v šoli, in družinami, kjer službe staršem pustijo dovolj časa in energije, da otroku pomagajo in stojijo ob strani. Zato je tudi pomembno, da tovrsne neenakosti blažimo na način, da vzgoja in poučevanje ostanejo cenjen poklic, ki pritegne najboljše kadre – k čemur varčevalni ukrepi v času finančne krize izpred desetletja zagotovo niso sledili.
Današnji dan je Organizacija Združenih narodov razglasila za svetovni dan socialne pravičnosti. Lasten svetovni dan si zasluži, ker je socialna pravičnost kompleksen cilj, ki se gradi skozi desetletja jasnih in kontinuiranih ukrepov. Politiki, ki se zabavajo z gledanjem desničarskih propagandnih filmčkov in potem o tem še zadovoljno razlagajo po televiziji, pa zgolj demonstrirajo, da se tega ne zavedajo.
