Kultura je v zadnjih šestih letih v proračunu izgubila 60 milijonov evrov. To je ogromen varčevalni rez in na nek način je presenetljivo, da stanje ni še bolj kritično. Zategovanju pasu se pozna pri vseh dimenzijah kulture – najbolj so ga občutili najšibkejši: samozaposleni, prekarni delavci, hkrati pa izjemno trpijo kulturni programi, nepremična dediščina in mnogo javnih zavodov. Zgodil se je padec kakovosti in obsega ter tudi dostopnosti kulturne ponudbe.
A kljub temu Slovenija premore veliko kulturnega potenciala, vendar pa država s svojo kulturno politiko ne omogoča dostojnega življenja kulturnim delavcem in ne omogoča pogojev za kulturno produkcijo. Ti potenciali bodo ostali neizkoriščeni ali bodo zbledeli, če ne bo prišlo do prenove kulturnega sistema, ki bo te potenciale omogočil realizirati.
Med države, ki tudi v kriznih časih vseskozi dvigujejo kulturne proračune, sodijo Finska, Danska, Švedska, Belgija in Avstrija. Ker se zavedajo, da je kultura pogoj kakovostnega bivanja, da dviga vse ostale sfere družbe in da ni le strošek, ampak predvsem priložnost. Tudi v ekonomskem smislu.
V ZL bodočem ministru za kulturo želimo, da se ne bo utopil v paradigmi vlade Mira Cerarja, ki ne le da nima posluha za kulturo, ampak je le-tej tudi škodljiva, ter da bo bolj ambiciozen pri zagotavljanju višjih sredstev za kulturo, kot pri drugih ukrepih, ki so nujno potrebni.
