V Grčiji te dni žalujejo zaradi trka dveh vlakov, v katerem je tragično življenje doslej izgubilo najmanj 43 oseb, med njimi številni mladi, ki so se vračali na študij v Solun po podaljšanem vikendu.
Vladajoča politika govori o nezamisljivi nesreči. V resnici je bila nesreča povsem zamisljiva in napovedovana. Po doslej razkritih podrobnostih sodeč sta tovorni in potniški vlak več kot 12 minut drvela en proti drugemu, brez da bi ju karkoli zaustavilo. Prometna signalizacija in avtomatski nadzorni sistemi namreč v Grčiji že leta ne opravljajo svoje funkcije. Sistem se v veliki meri upravlja ročno, po razvidnih informacijah so v uporabi celo walkie-talkiji.
Takšno stanje je posledica privatizacije železnic, enega izmed številnih podobnih ukrepov, ki jih je izpeljala grška vlada, takrat pod vodstvom Sirize, od katere je trojka izsiljevala drakonske varčevalne ukrepe in grozila s totalno potopitvijo grškega gospodarstva. Siriza se je takrat v težavnih okoliščinah žal odločila za strategijo, za kakršno se je.
Ena izmed številnih posledic je, da je celotni železniški sistem v Grčiji kupil italijanske upravljalec (FSI), za piškavih 45 milijonov evrov. Hkrati pa se je Grčija zavezala, da jih bo subvencionirala, recimo za vzdrževanje potniškega prometa s 50 milijoni evrov letno.
Število zaposlenih v železniškem sistemu se je znižalo za šestkrat, z več kot 12 tisoč na 2 tisoč. Število vzdrževalcev na kilometer proge je najslabše v Evropi, pol nižje od evropskega povprečja. Italijani so nato kupili še 20 let staro in tehnično problematično različico pendolinov (ETR 470), ki so bili v uporabi v gorah med Italijo in Švico ter sedaj namenjeni na odpad. Novi upravljalci so jih namesto tega posadili na najpomembnejšo progo v Grčiji, med Atene in Solun.
Vse našteto botruje dejstvu, da je bila velika nesreča zgolj vprašanje časa. Točno na to je opozoril železničarski sindikat 7. februarja, manj kot mesec dni pred nesrečo. Zdaj gredo v povsem upravičeno stavko.
Tako kot nedavno tudi v ZDA ali pa skozi celotna devetdeseta v Veliki Britaniji se vedno znova dokazuje, da privatizacija železnic vodi v pogoste okvare, številne nepravilnosti in v ogrožanje človeških življenj.
Zato vedno smo in vedno bomo nasprotovali takšnim in drugačnim privatizacijam. Storitve, ustvarjene za to, da služijo družbenim potrebam in skrbijo za javno dobro, preprosto ne morejo še naprej delovati enako, če se namesto tega jemlje bližnjice in jih izkorišča za kovanje dobičkov na račun ljudi.
