Na današnji dan praznujemo dan zmage nad fašizmom v Evropi. Spominjamo se partizanov in partizank Jugoslavije, Italije, Poljske in Albanije, borcev nemškega podtalja in francoske makije, judovskih vstajnikov, sovjetskih rdečearmejcev in nasploh vseh naprednih ljudi, ki so se borili v zavezniških vojskah. Vendar ugotavljamo, da so zmagali samo napol.
Množice namreč niso prijele za orožje samo zato, da bi izkoreninile fašizem. Borile so se tudi zato, da se ne bi nikoli več povrnil stari družbeni red, iz katerega so se porodile strahote fašizma in ki je pred fašizmom vse prelahko kapituliral. Številni spopadi druge svetovne vojne so bili tako hkrati socialne revolucije, kmečke vojne, narodnoosvobodilni boji in protikolonialni upori.
Bilanca teh bojev nam razodeva, da je bilo – strahotnim žrtvam navkljub – neprimerno lažje premagati fašizem kot pa odpraviti kapitalizem. Končalo se je s kompromisom, ki smo ga na zahodu poznali kot državo blaginje – nikakor zanemarljiv dosežek, vendar do danes v veliki meri ponovno izgubljen.
Najbolj tragično so bili dosežki povojne dobe pokopani na naših prostorih. Devetdeseta leta za ta prostor niso bila katastrofalna le zaradi vojn, etničnih spopadov in nacionalizmov, temveč tudi zaradi razlastitev delovnih ljudi in izgube družbene vizije, ki je verjela v demokratične in tovariške odnose vse od delovnega mesta pa do mednarodne politike.
Boj za socialno pravičnost, demokracijo in socialistično družbo tako začenjamo znova, v času, ko želi marsikdo spomin na NOB sterilizirati in očistiti vsega, kar jim danes ni več pogodu.
