Dan upora proti okupatorju je praznik spomina in opomina. Spomina na ustanovitev Osvobodilne fronte in junaškega upora med NOB-jem. In opomina, da fašizem ni poražena zgodovinska epizoda, ampak stalni spremljevalec kapitalizma in njegovih kriz.
V času, ko se ponovno krepi skrajna desnica, ko zgodovinski revizionizem enači NOB in domobranstvo, ko se odkrito rehabilitira lokalne kolaborante kot narodne domoljube, nikakor ne smemo pozabiti, katere strani so se v vojni spopadle, in kdo se je boril za pravično stvar: za nacionalno, socialno in kulturno osvoboditev in proti fašistični in nacistični okupaciji. To je bilo partizansko gibanje, ki je osvobodilo Jugoslavijo in Slovenijo.
Boj številnih narodnoosvobodilnih in socialnih gibanj je bil uvod v osvoboditev od kolonialnega zatiranja in v vsesplošen družben napredek. Politična neodvisnost, gospodarski in splošni družbeni razvoj, dosežen v Titovi Jugoslaviji, so presegli vse, kar je kdaj dosegla polkolonialna Kraljevina Jugoslavija. Svetovni neoliberalni obrat in dolžniška kriza, ki sta poleg številnih drugih kapitalističnih in socialističnih držav zadeli tudi Jugoslavijo, tega dejstva ne moreta spremeniti. Socialna revolucija v Jugoslaviji ni omogočila le splošne modernizacije zaostale agrarne družbe, ampak je bila tudi temelj za mirno sožitje narodov, ki jih je fašistična okupacija pahnila v krvavo državljansko vojno. Ponovitev krvavih spopadov ob razpadu v 90. letih tega dejstva ne more spremeniti. Socialna revolucija v Jugoslaviji se ni končala z ureditvijo sovjetskega tipa, ampak je napredovala v dinamično ureditev, ki je delavcem omogočila upravljanje podjetij, družbi pa nadzor nad svojimi proizvodnimi silami. Ta ureditev je odpravila poglavitne pogoje razrednega izkoriščanja. Razpad te ureditve ne more izbrisati potencialov, ki jih je nosila v sebi. Slovenski politični razred je z restavracijo kapitalizma in z ukrepi, ki posebej v zadnjem času zaostrujejo izkoriščanje, postal blokada ekonomske osvoboditve. Z razpadom Jugoslavije se je opredelil za izključujoči nacionalizem na narodnostni in jezikovni osnovi. Z integracijo v Evropsko unijo in evrsko območje, je dosegel, da ljudstvo ni več suveren na svojem ozemlju.
Danes naša skupna naloga ni le, da ohranimo spomin na NOB, kot na boj proti imperializmu in za narodno in socialno osvoboditev, ampak da vrednote tega boja ponovno zanetijo ogenj upora proti tujim okupatorjem in domačim gospodarjem.
Smrt fašizmom in globalnemu izkoriščajočemu kapitalizmu, svoboda narodom sveta!
