Čeprav je večina človeštva v času sprejemanja Splošne deklaracije človekovih pravic po drugi svetovni vojni verjela, da je čas strahu pred nasiljem svetovnih razsežnosti minil, tega po več kot šestih desetletjih še vedno ne moremo trditi. Nasilje, brezpravnost, pomanjkanje politične, socialne in ekonomske varnosti v večini sveta še niso preteklost.
Tudi mednarodni odnosi so zelo napeti. Teptanje osnovnih človekovih pravic, revščina in lakota, pomanjkanje političnih in drugih svoboščin na eni strani ter izobilje in brezbrižnost na drugi vedno bolj delita svet na tiste, ki imajo in one, ki nimajo.
Nevarnost za obnovo nasilja svetovnih razsežnosti grozi vsak trenutek. Te napetosti pa dodatno stopnjuje brezciljnost neoliberalnega kapitalizma, ki s svojim brezmejnim egoizmom narekuje družbene odnose in nas peha proti propadu.
Enaka je slika znotraj večine držav – tudi Slovenije. Povečevanje socialnih razlik, kafkovska država, ki jo skrbi le reševanje bank in njihovih lastnikov, brezposelnost in revščina niso dober obet za tako prihodnost, ki so si jo želeli pisci Deklaracije.
V Združeni levici smo prepričani, da ne smemo dopustiti, da bi bil v letu le en dan, ko bi se slavnostno spomnili na pravice vsakega človeka, enakega ali drugačnega, velikega ali majhnega, našega ali vašega.
Tak dan mora biti vsak dan, ko bomo s spoštovanjem človekovih pravic in z zagotavljanjem ekonomske, socialne in kulturne varnosti, odpravljanjem revščine ter zmanjševanjem vseh vrst neenakosti, ki jo nam vsiljujejo guruji neoliberalizma, udejanjali načela Splošne deklaracije človekovih pravic.
Zato pozivamo vlado, naj pri izvajanju gospodarskih in finančnih rezov, s katerimi se krpajo proračunske luknje, ne tepta temeljne človekove pravice. Proračunski rezi ne smejo biti slepi za človekove pravice!
