Prejšnji teden je Ameriška gospodarska zbornica Slovenije (AmCham) organizirala poslovni zajtrk, kjer so se zavzeli za “premišljen prehod iz državnega v javno zdravstvo”. Nabor samooklicanih ekspertov je napletel domislico, da imamo v Sloveniji “državno” in ne “javnega” zdravstva. Zanimiva ugotovitev, glede na to, da imamo v zakonodajo vpisan javni zdravstveni sistem in da je bilo zdravstvo v resnici v zgodovini Slovenije državno zgolj dvakrat (prvič ob uvajanju socializma v 50-ih, ko se je za kratek čas eksperimentiralo s sovjetskim Šemaškovim sistemom in drugič ob obnovi kapitalizma, ko je morala zaradi odprave preteklega solidarnega sistema za kratek čas financiranje prevzeti neposredno država). Na ta zgodovinska dejstva se zbrani modreci niso pretirano ozirali. Na posvetu sta sicer med drugim sodelovala neoklasični ekonomist z javne fakultete in predstavnik tuje korporacije Kalcio Healthcare, ki z inovativnimi metodami – outsourcing, socialni dumping in posledično ogrožanje pacientov – bolnišnicam pomaga pri “organizaciji procesov” (torej pri rezanju stroškov in varčevanju).
Sodelujoči so se zavzeli za “vzpostavitev sistema konkurenčnosti” med zavarovalnicami in izvajalci, ki bo “človeka postavil v središče sistema”. Vseh tistih, ki bi se znašli zunaj sistema, niso omenjali. Predlogi liberalizacije (konkurenca med izvajalci ter financerji) ter privatizacije zdravstva (prenos lastništva v roke zasebnega kapitala) niso nič novega. Tudi brez ideološke in medijske podpore AmCham gre zagovornikom razsutja sistema kar dobro.
Javna zdravstvena blagajna (edina, ki se financira solidarno) je zaradi epidemije ostala brez kakršniholi rezerv. ZZZS je pokrival stroške za covid paciente, ter plačeval storitve, ki se niso izvajale medtem ko so komercialne zavarovalnice neusmiljeno pobirale in kopičile premije. Vlada Janeza Janše javni blagajni ni ponudila pomoči, tako, da se je tekom leta 2020 za nekaj časa celo omenjalo krčenja osnovne košarice pravic. Nato pa je blagajni pomagala v najbolj omejen obsegu možnem. Medtem so komercialne zavarovalnice, ki bi jim AmCham prvaki dali dodatne priložnosti, nakopičile za 152 milijonov evrov naših premij. To je denar, ki se je dobesedno izgubil na poti od zavarovancev do bolnišnic. A zavarovalnice niso počivale. Z našim denarjem so kupovale medicinske centre, ki se specializirajo na diagnostiko in ambulantno zdravljenje. V njihovo last so prešle institucije, ki preko koncesij že tako ali tako odžirajo dobršen del javnih sredstev. V času najhujše krize, ko se je javni sistem lomil pod navalom pacientov, so si tako privatniki polnili žepe in investirali v infrastrukturo ter opremo. Tisti, še posebej blizu vladi, pa so poleg tega še dobro služili s hitrimi testi.
Kdor želi več tega, mora biti kratkoviden ali nor. Stroka je že davno povedala, da je en plačnik zdravstvenih storitev za državo naše velikosti edina smiselna rešitev. Stroke pa ne potrebujemo, da razumemo, da so prispevki za obvezno zavarovanje neprimerno bolj solidarni in pošteni kot premije oderuškega dopolnilnega zavarovanja, kjer 35 evrov enako plačuje reven upokojenec ali bogataš.
Podobno kot s financiranjem je tudi z uvajanjem konkurence med izvajalci. Mantra, da naj denar sledi pacientu, je smešna. Izgovarjajo pa jo ponavadi privatniki, ki so tudi edini, ki jim denar sledi. Zavarovanci potrebujemo kvalitetno in ažurno zdravstveno obravnavo, ne pa možnost izbire kirurga za katero sploh nismo kvalificirani. Vse storitve morajo biti opravljene kvalitetno in strokovno zato izbira izvajalca ne bi smela biti na prvem mestu.
Primerjave z ZDA kažejo, da je javno zdravstvo cenejše in učinkovitejše. V ZDA, kjer vlada konkurenca, skoraj 30 milijonov ljudi nima zdravstvenega zavarovanja, številka pa se povečuje vsako leto. Ob tem za zdravstvo zapravijo preko 17% BDP, kar je dvakrat več kot za zdravstvo namenimo v Sloveniji. Povprečen dolg študenta medicine v ZDA znaša 200.000 dolarjev.
Dejstvo, da ima javni zdravstveni sistem slabosti, še ne pomeni, da ga moramo razgraditi, temveč prav obratno. Javno zdravstvo moramo okrepiti, to pa lahko storimo tako, da:
- ukinemo nepravične premije dopolnilnega zavarovanja in jih prenesemo v solidarne prispevke za obvezno zavarovanje.
- koncesije postopno prenesemo nazaj v javni sistem, saj predstavljajo luknjo preko katere iz sistema odteka vse več sredstev (sploh po odločitvi USRS, da lahko koncesionar prosto razpolaga s presežki)
- onemogočimo outsourcing preko pogodb civilnega prava v javni mreži
- prepovemo popoldansko delo, t.i. dvoživke (samo v letu 2019 so zdravniki iz javnega sektorja izven svojega rednega delovnika oddelali preko 64.000 ur)
- načrtno krepimo primarno raven, ki je hrbtenica sistema
- odpravimo korupcijo in visoke provizije z ustanovitvijo javnega podjetja za nabavo medicinskih materialov
- sprejmemo standarde in normative za področje zdravstvene nege
Usoda je hotela, da je najbolj kratkovidne izjave na poslovnem zajtrku podal oftalmolog. V Levici napovedujemo oster boj proti politični kratkovidnosti. Boj, ki je v prvi vrsti boj za interpretacijo. V Sloveniji imamo javno zdravstvo, ne državnega. In javno zdravstvo je tisto, ki ga želijo nekateri v imenu profita na vsak način uničiti.
