Prav vsaka dodatna informacija o tem, kaj je privedlo do izvedbe največje nasedle investicije v zgodovini Slovenije, investicije v šesti blok Termoelektrarne Šoštanj, je še kako pomembna in dobrodošla. Saj dopolnjuje mozaik zavajanj, manipulacij, izigravanj zakonodaje ter kaznivih in koruptivnih dejanj mnogih, ki so pripeljala do izvedbe projekta TEŠ 6 ter s tem neizmernega zadolževanja države.
A priporočila in prošnje iz dokumenta SDS, ki je osnova današnje razprave, omenjajo zgolj že znana dejstva pri tem pa neuspešno prikrivajo tisto najpomembnejše, tisto kar bi moralo zanimati ta Državni zbor: kako se je pri gradnji TEŠ6 izmenjevala štafeta različnih vlad z enim samim in istim ciljem, da ta koruptivni projekt pripeljejo do konca, pa naj stane kar hoče in kolikor hoče. In stalo nas bo vsaj 1,4 milijarde evrov. Poleg tega pa ne bo rentabilen, saj bo poleg elektrike proizvajal še izgubo.
Naj spomnim, investicija se je v delni tajnosti začela v času vlade, ki jo je vodil Tone Rop in je predvidevala moč 500 megavatov s kurjenjem velenjskega lignita v vrednosti okoli 600 milijonov evrov. Čeprav TEŠ 6 ni bil v državnih energetskih načrtih, je investicijo prevzela naslednja vlada, vlada, ki jo je vodil Janez Janša. Kmalu zatem, ko je bilo izdano prvo energetsko dovoljenje, je nadzorni svet TEŠ spremenil načrte in potrdil investicijo za 600 megavatni blok, za kar je bilo potrebno novo energetsko dovoljenje, ki je predvidevalo tudi delno kurjenje uvoženega premoga. TEŠ6 pa so uvrstili v Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih Vlade skupaj z zabaviščnim parkom Megalaxija na Ptuju in umetnim jadranskim otokom v obliki delfina.
Ta resolucija ni bila nikoli objavljena v Uradnem listu. Že samo to dejstvo nakazuje, kako so se državne institucije podrejale izsiljenim interesom posameznih podjetji in lobijev.
Čeprav ni bila nikoli narejena celovita presoja vplivov na okolje, sta občina Šoštanj in Ministrstvo za okolje in prostor leta 2007 sprejela popravljen prostorski akt, ki je omogočal začetek gradnje. V času vlade Janeza Janše so izbrali Alstrom za privilegiranega ponudnika, z njim podpisali pogodbo in povišali vrednost investicije. Z Evropsko investicijsko banko so podpisali pogodbo za posojilo 350 mio evrov ter plačali prvih 25 milijonov za rezervacijo.
Leta 2008 je štafetno palico prevzela vlada Boruta Pahorja, ki je brez kakršnega koli pomisleka na enak način nadaljevala z investicijo v TEŠ 6. Ni prisluhnila opozorilom vrste strokovnjakov in nevladnih organizacij o zgrešenosti investicije ter zavrnila temeljito revizijo projekta pred njegovim nadaljevanjem, kar bi storil vsak dober gospodar.
Leta 2009 je bila z Alstomom podpisana pogodba za opremo v vrednosti skoraj 700 milijonov in plačan prvi obrok 85 mio. Ta pogodba je bila v nasprotju z vsemi merili in ustaljenimi praksami sklenjena po švicarskem pravu in brez ustrezne protikorupcijske klavzule. Prav tako je bila sklenjena nova pogodba z EIB. Minister Lahovnik je podpisal pismo o podpori za črpanje kredita, direktor TEŠ Uroš Rotnik pa pogodbo za gradnjo hladilnega stolpa, čeprav še ni bilo gradbenega dovoljenja zanj.
Dvom o pravilnosti investicije je takrat postal splošen: poleg nekaterih nevladnih organizacij in strokovnjakov, so mu začele nasprotovati tudi nekatere opozicijske stranke, v Vladi pa so se začeli resni konflikti. Ministrstvo za gospodarstvo je konec leta 2010 naročilo revizijo projekta, ki ga je ob sumih korupcije marca 2011 ministrica Radićeva posredovala Nacionalnemu preiskovalnemu uradu in protikorupcijski komisiji. Čeprav je bilo jasno, da pri investiciji marsikaj ni v redu, je le-ta vseeno dobila gradbeno dovoljenje. Vsi ti konflikti pa so končno pripeljali do razpada vlade, ki jo je vodil Borut Pahor in novih volitev leta 2011, ko je vlado prevzela do takratna opozicija. V vmesnem času pa je vrednost investicije nezadržno rastla.
Če smo pričakovali, da bo vlada, ki jo je prevzela do takratna opozicija, ki je projektu nasprotovala, ustavila gradnjo TEŠ6, smo pričakovali preveč. Gradnja največjega spomenika korupciji se je nadaljevala s pospešenim tempom, svarila in opozorila pa so bila preslišana. O projektu je nekajkrat razpravljal tudi Državni zbor, KPK je opozorila na korupcijo, NPU pa je začel resne preiskave. Kljub temu je Državni zbor s podporo le 29 poslancev v času vlade, ki jo je vodil Janez Janša izglasoval poroštvo za nove kredite v višini skoraj pol milijarde evrov, proti predlogu so v celoti glasovali le poslanci NSi, vse ostale poslanske skupine pa so bile razdeljene. Ali je bilo to zavarovanje za prihodnje, da se bodo v prihodnosti mogoče lahko sklicevali na tisti del poslancev, ki je glasoval tako kot bo kasneje, oportuno?
Kaj lahko sklepamo iz tega kratkega pregleda? To, da je investicija v TEŠ 6 popolnoma zgrešena. Da je bila izvedena brez ustreznih dokumentov in na podlagi zavajajočih informacij. Da bo imela katastrofalne posledice ne le za državne finance, ampak tudi za nadaljnji razvoj slovenske energetike.
Za Državni zbor in politiko je pomembno predvsem to, kako so se politične stranke in nosilci javnih funkcij obnašali pri svojem ravnanju. Ob tem pa smo lahko zgroženi, da ni bilo kakšnega načelnega ravnanja, ampak so se odločitve sprejemale v odvisnosti od položaja, ki ga je posamezna politična stranka tisti trenutek imela. Ko je bila v vladi, je projekt TEŠ 6 bolj ali manj zagreto zagovarjala, ko je bila v opoziciji, pa mu je nasprotovala.
In tako je tudi v besedilu SDS-ovih priporočil, ki je povod za današnjo razpravo. Poudarki sledijo načelu: minimaliziraj našo vlogo, če je ravno ne moreš zanikati in poudari vlogo naših nasprotnikov.
Poslanci Združene levice smo prepričani, da je vsako razčiščevanje katastrofalnih odločitev pri gradnji TEŠ6 dobrodošlo, še posebno, če lahko pripomore k preprečevanju podobnih dogajanj v prihodnosti, a smo prepričani tudi v to, da morajo biti informacije o tem v skladu z dejstvi, česar pa v teh Priporočilih ne zasledimo.
V Združeni levici opažamo, da sta nabor in poudarek informacij prirejena potrebam stranke SDS. Že to, da so pri napačnih odločitvah poudarjena le imena, ki niso všeč SDS, vloga, ki pa jo je imela vlada, ki so jo vodili njihovi pripadniki, pa prikazana poudarjeno pozitivno ali pa je zanemarjena. Zato poslanci Združene levice ne moremo sprejeti tega dokumenta kot objektivnega sporočila, ampak kot zamegljevanje dejstev, prirejanje zgodovine lastnim političnim potrebam in iskanju alibija za lastne napake.
Parlamentarna preiskovalna komisija o TEŠ-u 6, ki smo jo s podporo dvotretjinske večine v Državnem zboru pripravili v poslanski skupini Združena levica, je prva priložnost, da dokončno ugotovimo politično odgovornost za to katastrofalno investicijo. To je priložnost, da dokončno ugotovimo, kdo vse si je pri tem poslu umazal roke, ne glede na politično barvo. Teh umazanih rok pa je veliko in umazane so veliko bolj kot roke velenjskih rudarjev po celodnevnem delu v premogovniku, ampak tistih rok ni težko oprati!
Foto: Anže Petkovšek – Žurnal24
