Na področju zavarovalništva sta danes bistveni dve vprašanji:
– Ali bodo v prihodnje komercialne zavarovalnice še vedno lahko izvajale socialna zavarovanja?
– Ali bodo zaposleni v zavarovalnicah lahko imeli svoje predstavnike v nadzornih svetih in upravah?
Od odgovora na prvo vprašanje je odvisno, ali bomo imeli državljani enakopraven dostop do zdravstvenih storitev in po novem tudi do storitev dolgotrajne oskrbe. Stališče Združene levice je jasno: komercialne zavarovalnice nimajo kaj iskati pri obveznih socialnih zavarovanjih. Zato smo predlagali amandma, s katerim bi se državni zbor moralno obvezal, da bo odpravil dopolnilno zdravstveno zavarovanje in da ne bo uvajal dopolnilnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.
Skoraj dvajset let izkušenj z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem je pokazalo, da je komercialno zavarovanje ekonomsko neučinkovito in socialno nepravično.
Zakaj je sistem neučinkovit? Ministrstvo za zdravje ugotavlja, da 20 % denarja, ki ga zberemo s premijami dopolnilnega zavarovanja, nikoli ne pride v zdravstveni sistem. Teh 20 % pomeni 92 milijonov evrov. Če bi dosegli učinkovitost, ki jo ima zavod za zdravstveno zavarovanje, bi pridobili vsaj 40 milijonov.
Zakaj je sistem nepravičen? Zato, ker je premija enaka za vse zavarovance, ne glede na to, ali imajo pokojnino 400 evrov ali pa 10.000 evrov plače. Ta sistem pa ni samo nepravičen, ampak izključevalen. V času krize se je moralo 28.000 Slovencev odpovedati dopolnilnemu zavarovanju.
Zato se moramo upreti zavarovalniškemu lobiju in končno odpraviti dopolnilno zavarovanje. Pri tem pa ne smemo dopustiti, da bi sistem doplačil za pravice iz obveznega zavarovanja prenesli na področje dolgotrajne oskrbe. Žal v tem zakonu ni nobene, niti moralne varovalke proti temu.
Po drugi strani pa ta zakon predvideva nedopustno omejitev pravice zaposlenih do soodločanja. Zakon od predstavnikov delavcev v upravi in nadzornem svetu zavarovalnice zahteva enake pogoje kot za predstavnike kapitala. S tem de facto preprečuje, da bi imeli delavci v organih zavarovalnic svoje predstavnike. Pogoj za članstvo je namreč, da je oseba vsaj pet let vodila posle zavarovalnice. To dejansko pomeni, da lahko delavce v organih zavarovalnic zastopajo samo še profesionalni nadzorniki in nekdanji menedžerji, ne pa sami zavarovalničarji in njihovi sindikalni zastopniki. Pod temi pogoji v resnici ne moremo govoriti več o delavskem soupravljanju, ampak o menedžerskemu upravljanju, o zastopnikih, ki so podaljšana roka uprave.
Predlog Zakona o zavarovalništvu vsekakor prinaša nekatere pozitivne spremembe na področju kapitalske ustreznosti. Naše zavarovalnice z izpolnjevanjem teh pogojev ne bodo imele težav. To dokazuje, da zavarovalnice v državni lasti poslujejo vsaj enako učinkovito kot privatne zavarovalnice, s to razliko, da dobički ostanejo v lasti državljanov.
Vendar to ne odtehta negativnih tendenc v našem zavarovalništvu. Vsako leto z ohranjanjem komercialnega zdravstvenega zavarovanja izgubljamo dragocena sredstva za javno zdravstvo. Z omejevanjem soodločanja ne kršimo samo ustavnih pravic zaposlenih, ampak se tudi odrekamo najboljšemu nadzoru nad deli uprav in menedžerjev.
V Združeni levici zakona ne bomo podprli zakona, ki onemogoča soodločanje zaposlenih v zavarovalnicah.
