Da je Vlada v tem mandatu večino predlogov v zakonodajni postopek poslala zaradi varčevanja, nam je že vsem jasno. Da vlada vidi v varčevanju rešitev za praktično vse težave, je tudi že jasno. Da pa se bo lotila najbolj depriviligiranega sloja prebivalstva na tako zelo občutljivem področju, kot je zagotavljanje učinkovite pravice do sodnega varstva, pa resnično presega vse meje zdravega razuma.
Čeprav je Ustava v svojem 23. členu jasna: »Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče«, v tej državi ima javnost že nekaj časa občutek, da obstajata dve pravni državi. Ena za bogate in ena za revne. Minister želi očitno to mnenje spremeniti tako, da bo v Sloveniji obstajala le še ena pravna država. Za bogate.
V Združeni levici seveda ostro nasprotujemo ukrepom, ki so namenjeni zoper najranljivejše sloje prebivalstva, ki tako ali tako nosijo največji del bremena krize. In eden izmed teh varčevalnih ukrepov je tudi ukinitev prvega brezplačnega pravnega nasveta. Razlog za njegovo ukinitev pa naj bi bil v tem, da njegova uporaba tako ali tako iz leta v leto pada. Pri tem minister seveda nerad pove, da se je njegova uporaba zmanjšala zaradi spremembe iz leta 2008, ki je institut naredila birokratsko zapleten in dolgotrajen. Minister ga bo zato raje ukinil!
V Združeni levici smo predlagali amandma, ki bi odpravil pomanjkljivosti instituta prvega pravnega nasveta, naredil bi ga lahko dostopnega in birokratsko nezapletenega. A minister pravi, da za ta depriviligiran sloj prebivalstva ni denarja. Zato je na mestu vprašanje, koliko je za ministra vredna pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Strošek prvega pravnega nasveta je 18 evrov za izvajalca. Strošek preverjanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči pa stane 60 evrov in to ne glede na to ali je prošnji ugodeno. Minister to drugo, dražjo rešitev predstavlja kot nadomestilo za prvi pravni nasvet. Iz tega bi lahko zaključili, da resnični namen ministra ni, v vsakem primeru neupravičeno, varčevanje. Zazdi se nam, da se bo prekomernega pravdanja, s katerim se soočamo v Sloveniji, rešil tako, da eni skupini prebivalstva pač odreče to pravico. Najlažje je to seveda narediti za tisto skupino, ki si predragih odvetniških storitev ne more privoščiti.
Če vzamemo konkreten primer, ki kaže na to, koliko državo stane zagotavljanje ustavno določene in zagotovljene pravice je podatek naslednji: V letu 2007, ko je bil prvi pravni nasvet zelo lahko dostopen, brez preverjanja kakršnekoli upravičenosti in je do njega dostopilo približno 10.000 ljudi, je to za državo predstavljalo strošek v višini 180.000 evrov. 180.000 evrov je v primerjavi s številkami, ki smo jih obravnavali ob rebalansu proračuna praktično drobiž. A minister za finance je očitno tako dober pogajalec, da minister Klemenčič od njega ni uspel zagotoviti niti tega. Ali pa se ni niti zares trudil.
Argumenti ministra za ukinitev prvega pravnega nasveta nas v Združeni levici niso niti malo prepričali. Bistvo prvega pravnega nasveta bi po našem mnenju moralo prevzeti njegovo prvotno zamišljeno funkcijo: da se posameznik hitro, učinkovito in na kratko seznani s svojim pravnim položajem in možnim postopanjem in to tudi tisti posameznik, ki ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči.
Zato v Združeni levici novele Zakona o brezplačni pravni pomoči ne bomo podprli na ponedeljkovem glasovanju. Ukinjanje instituta, ki je namenjen zagotavljanju ustavno določene pravice do sodnega varstva, pod pretvezo ideologije nujno potrebnega varčevanja, se nam namreč zdi nedopustno, nedostojno in neutemeljeno.
Ljubljana, 07.03.2015
Original pic by Stripburger
