Donald Trump je v četrtek napovedal izstop ZDA iz Organizacije združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco), ker naj bi bila ta premalo prijazna do Izraelske politike apartheida. Čeprav se lahko zdi to dejanje povsem pričakovano za človeka, ki sovraži izobraževanje, znanost in kulturo ter obožuje apartheid, pa ne gre za prelom z dosedanjim odnosom ZDA do Združenih narodov in Unesca, temveč njegovo nadaljevanje. ZDA so namreč že dolgo pripravljene uporabiti izstop za discipliniranje mednarodnih organizacij, ko te pridejo v navzkrižje z ameriškimi interesi. Leta 1977 so uspešno uporabile izstop za pritisk na Mednarodno organizacijo dela (ILO), kar je po mnenju skrajno desne organizacije Heritage Foundation »opazno izboljšalo delovanje tega telesa«.
Leta 1984 so ZDA pod vodstvom Ronalda Reagana prvič izstopile iz Unesca, naslednje leto sta jim sledila Velika Britanija pod vodstvom Margaret Thatcher in Singapur. Razlog za to dejanje je skrbno izbrisan iz institucionalne zgodovine Unesca, uradna kronologija na spletni strani organizacije poleg domnevnega nezadovoljstva z upravljanjem organizacije navaja nekakšne skrivnostne »druge razloge« . Za temi »drugimi razlogi« se skrivajo prizadevanja Gibanja neuvrščenih za zmanjšanje nesorazmerij v globalnih informacijskih in komunikacijskih tokovih in predvsem poročilo MacBridove komisije, ki ga je generalna skupščina Unesca sprejela leta 1980 v Beogradu.
MacBridova komisija se je zavzela za vzpostavitev nehierarhičnih, dvosmernih in demokratičnih načinov komuniciranja, ki jih je zoperstavila tako državni cenzuri kot komercialnim monopolom. Komisija se je trdno postavila na stališče, da je komuniciranje predvsem temeljna človekova pravica in družbena potreba, ki ne sme biti podrejena profitnemu motivu: »Svobode državljana ali družbene skupine, da kot prejemniki in kot ustvarjalci dostopajo do sredstev komuniciranja, ne moremo primerjati s svobodo investitorja, da z mediji ustvarja profit. Prva ščiti temeljno človekovo pravico, druga dovoljuje komercializacijo družbene potrebe.«
Takšno razumevanje komuniciranja je bilo v ostrem nasprotju z razumevanjem osrednjih medijskih korporacij in njihovih političnih zaščitnikov. Zanje je bilo komuniciranje v prvi vrsti sredstvo kovanja dobička in širjenja ideološkega vpliva ZDA v vse konce sveta. Temu pa je ustrezala globalna regulacija področja komuniciranja, ki bi kar se da na široko odprla vrata zahodnim (predvsem ameriškim) korporacijam, da svoje produkte čim bolj neovirano širijo na nove trge. Ofenziva proti Unescu je zagotovilo prevlado tega neoliberalnega modela, ki družbene potrebe in človekove pravice venomer podreja svobodi podjetnika, da žanje dobiček.