Bistvena naloga SDH-ja je ustavitev privatizacije izčrpanih podjetij, kot je Telekom, rešitev za njegove kadrovske težave pa zastopanost zaposlenih v državnih podjetjih v njegovem nadzornem svetu
Menjava SDH je visela v zraku že od nastopa nove vlade. Prav tako ni nič presenetljivega, da je pri sestavi prišlo do strankarskega kompromisa. Stara člana, ki sta bila kompromis med propadlima Pozitivno Slovenijo in Državljansko listo, je očitno nasledil kompromis med SMC-jem in SDS-om.
Zato so izredne seje, ki jih sklicujeta SDS in njegov podaljšek NSi, navadna farsa, katere namen je prikrivanje resničnih problemov upravljanja državnih podjetij in dejanskih rešitev za kadrovanje v SDH-ju.
Bistvena naloga katere koli uprave s poslovno in politično integriteto je ustavitev privatizacije podjetij, kot sta Telekom Slovenije in Cinkarna Celje. Propadli poskusi prodaj so jasno pokazali, da »strateških lastnikov« zanju ni, so le prevzemniki, ki bodo za rentabilnost investicije poskrbeli z rezi v zaposlenost, lokalne dobaviteljske mreže in razvoj. Vsako nadaljevanje privatizacije bi pomenilo nadaljevanje izčrpavanja.
Dejanska rešitev za kadrovske probleme SDH-ja je razširitev nadzornega sveta, tako da bi bili v njem zastopani tudi zaposleni v državnih podjetjih, ki jih SDH upravlja. Zaradi izboljšana sestave »državnega« dela nadzornega sveta – ta namreč imenuje upravo – pa bi moral državni zbor o kandidatih glasovati posamično.
V Združeni levici smo oboje predlagali že februarja v okviru novele zakona o SDH, ki pa so jo gladko zavrnili vsi, vključno s tistimi, ki so zdaj najglasnejši. Državni sekretar Dragonja je sicer obljubil, da bo vlada v sodelovanju z nami pripravila novelo, ki bo zagotovila zastopanost delavcev, vendar od takrat ni bilo storjenega nič.
To seveda ni presenetljivo. Minister Mramor na to ne bo pristal, prvič zato, ker je to v nasprotju z njegovo neoliberalno doktrino, drugič pa zato, ker bi s tem izgubil popoln nadzor nad kadrovanjem in delom SDH-ja.
