Pred eno uro sem ob prihodu domov odprla poštno kuverto, iz katere se je vsul bel prah neznanega izvora. Dogodek sem takoj prijavila policiji.
Pričakovala sem obisk policista, popis dogodka, skratka rutinski odziv. Ampak ne, ker gre za potencialno ogrožanje življenja, so se naenkrat pred mojim blokom pojavili trije gasilski avtomobili in trije policijski! Cesta je zaprta, sosedje ne morejo domov, sama pa sem z družino, psom in mačko vred v karanteni. Tak je protokol, pravijo.
Prenapetež, ki mi je poslal pošiljko, naj se zato naslednjič vpraša, komu zares škodi. Koliko ljudi mora izgubljati čas s preiskavo na domu, analizo snovi in iskanjem prstnih odtisov, namesto da bi v miru zaključili današnji dan. Konec koncev – koliko take akcije državo stanejo, mar ne bi bilo za vse bolje, če bi ta denar porabili za kaj koristnega?
Prenapetežu pa tudi sporočam, da, če je mislil prestrašiti mene, mu to ni uspelo. Groženj in zmerljivk sem se žal navadila in tudi pisma s praški me ne bodo odvrnila od mojega dela in mojih političnih prepričanj. Nasprotno, s takimi dejanji me samo utrjujejo v veri, da se moramo z vsemi silami upreti politiki sovraštva, ki nam vlada.
Da jim ne smemo jim dopustiti, da nas napadajo in ustrahujejo.
Da pljuvajo na vse, ki na njihovo podlo igro ne pristajamo, pa naj bomo poslanci, novinarji ali državljani v katerikoli drugi vlogi, ki si drznemo izraziti njim neljubo stališče.
Ne, nikoli ne bomo dopustili, da desničarski spletni portali sejejo razdore med nas, medtem ko po državi paradirajo samooklicane paravojaške milice in oblegajo policijske postaje.
To ni naša domovina in tako politiko smo že premagali. S takimi akcijami zgolj kažete svojo nemoč.
Za svobodo!
Za demokracijo!
Za ekološki in demokratični socializem.
