Minimalna plača pri nas je prenizka, saj je njen znesek pod pragom tveganja revščine. Hkrati je določena nepravično, saj številne delavke in delavke prikrajša za upravičene dodatke in jim znižuje bodočo pokojnino. Ne opravlja niti razvojne funkcije, saj ne sili kapitala v tehnološki napredek, negativno pa vpliva na socialne prejemke. Predlog ni naletel na posluh Vlade in poslancev. Redno usklajevanje minimalne plače z začetkom leta 2018 bo ena zadnjih priložnosti, da vlada naredi korak naprej v pozitivno smer. Ob vsakoletnem usklajevanju zato v Levici zahtevamo takojšen dvig na slabih 650 evrov, v naslednjem letu pa na 700 evrov ter izločitev vseh dodatkov.
V Levici že ves mandat opozarjamo na prenizko minimalno plačo in njeno krivično definicijo – noben sestavi dvigne znesek minimalne plače na minimalno dostojno raven. Hkrati Vlado pozivamo, naj spremeni Zakon o minimalni plači v skladu z našimi preteklimi predlogi: znesek naj bo 700 evrov neto, nobena osnovna plača naj ne bo nižja od minimalne plače, in vključena naj bo formula za dvigovanje višine glede na prag revščine.
Kot obrazloži Luka Mesec: “Dolgoročno je dostojna minimalna plača le tista, ki vsaj za 20 % presega minimalne življenjske stroške.”
Anomalija: osnova za prispevke višja kot minimalna plača
V ta namen smo sklicali sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Neto znesek 646,88 evrov je določen zaradi osnove za plačevanje socialnih prispevkov, ki je določena pri 54 % povprečne bruto plače, kolikor znaša navedeni znesek. Minimalne plače so v deležu prispevkov bolj obremenjene kot tiste plače, ki so enake in višje od osnove za obračun prispevkov. Dvig na takšen znesek bi stroške delodajalcev dejansko povečal le za 39,65 evrov ali 4,16 %, povečanje pa bi se praktično v celoti, v znesku 33,33 evra, preneslo v neto dvig plač delavcev.
Anomalija: minimalna plača pod pragom tveganja revščine
Znesek, ki ga predlagamo, sega čez trenutni prag tveganja revščine. Minimalna plača je bila že ob sprejemu veljavnega zakona, ko je znašala dobrih 542 evrov neto, bistveno nižja od praga tveganja revščine, ki je leta 2010 znašal 587 evrov. Z rednimi uskladitvami se je ta razkorak v naslednjih letih sicer zmanjšal, vendar minimalna plača vse do danes ni »ujela« praga tveganja revščine. Prenizko določena minimalna plača je hkrati večen izgovor za nizke socialne prispevke, saj naj brezposelni ne bi bili motivirani za delo. Čeprav je takšno razumevanje samo po sebi zgrešeno, pa bi dvig minimalne plače odpravil vsakršne pomisleke.
Gospodarska rast: izpolnjeni vsi pogoji
Luka Mesec: “Minimalna plača se je zaradi pritiska sindikatov nazadnje znatneje povečala med letoma 2010 in 2012. Če je bil dvig izvedljiv v času najhujše gospodarske krize po koncu 2. svetovne vojne, je toliko bolj upravičen v času visoke in stabilne gospodarske rasti.”
Minimalna plača se je v celem mandatu Cerarjeve vlade dvignila samo za 2 %, čisti dobički kapitala pa so se v letu 2016 povečali za 70 % in so znašali več kot 3,2 milijardi evrov. Zadnja napoved rasti BDP za leto 2017 kaže 4,4 %.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga že dolga leta vodijo Socialni demokrati, ima priložnost, da pri rednem usklajevanju stori majhen korak naprej in s 647 evri doseže skromen dvig nad raven golega preživetja, v naslednjem letu pa z dvigom na 700 evrov in odpravo anomalij omogoči širše učinke in omogoči, da bo institut minimalne plača izpolnjeval svojo socialno, ekonomsko in razvojno funkcijo.
