Trgovsko sodišče v istrskem Pazinu je včeraj odredilo začetek stečaja puljske ladjedelnice Uljanik. S tem se bo 1.118 delavcev znašlo na cesti, lokalni ekonomiji pa je zadan udarec, od katerega se bo težko opomogla. Skupaj z družinami zaposlenih je prizadetih na tisoče ljudi, v mestu z zgolj 60.000 prebivalci, kjer praktično vsakdo pozna nekoga, ki dela v ladjedelnici.
Delavci so zadnjih osem mesecev preživeli brez plače. Hrvaška vlada je od ladjedelnice dvignila roke, v vodo pa so padle tudi obljube in obeti tujih investitorjev in odrešenikov. Vloga Evropske unije je še bolj sporna – pravni red EU je namreč preprečil državno sanacijo, saj bi ta bila v nasprotju z načeli prostega trga. Drugače kot v primeru reševanja prezadolženih bančnih multinacionalk, kjer se je pot našla.
Ladjedelnica je bila največje podjetje v Istri, obratovala je 163 let, vse od leta 1856, ko je bila ustanovljena kot ladjedelnica avstro-ogrske mornarice. Na vrhuncu je ladjedelnica zaposlovala preko 10 tisoč delavcev in bila glavni zaposlovalec v regiji.
Hrvaške vlade delavci in tradicija ne zanimajo. Gre za zgodbo o privatizaciji, ki nam je poznana v vseh okoliških državah. Že leta 1990 sta bila na Hrvaškem sprejeta Zakon o Agenciji SRH za prestrukturiranje in razvoj ter Zakon o hrvaškem skladu za razvoj. Agencija je novembra 1991 postavila pet prioritetnih ciljev privatizacije. Na prvo mesto so postavili povečanje skupne učinkovitosti podjetij, na zadnje pa uvedbo mednarodnih standardov poslovanja. Z mislijo na to učinkovitost in mednarodne standarde se lahko zdaj preko tisoč izdanih delavcev odpravi na zavod za zaposlovanje.
Ladjedelništvo je nekoč, s kar 15% vsega izvoza, predstavljalo eno najpomembnejših gospodarskih panog na Hrvaškem. V pristopnih pogajanjih v EU se je Hrvaška obvezala k privatizaciji tega področja, kar je vodilo v trenutno stanje.
Uljanik je desetletja financiral stanovanjsko, športno in kulturno infrastrukturo v Puli, zaposloval na tisoče delavcev, ter na mednarodnem področju konkuriral z masovno in visokotehnološko proizvodnjo. Zdaj je vsega tega konec, po zaslugi neoliberalne EU, po zaslugi domačega, hrvaškega vladajočega razreda, ter po zaslugi lokalne politike – stranke Istarski demokratski sabor, ki zadnjih 30 let pospešeno deindustrializira regijo.
Solidarnost z istrskimi delavci!
