Vladne trditve, da bo predvidena davčna reforma pozitivno vplivala na gospodarsko rast, povečala konkurenčnost, ustvarila nova delovna mesta in povečala potrošnjo ter s tem na dolgi rok izničila negativne javnofinančne učinke davčne reforme, so metanje peska v oči.
Izkušnje davčnih reform v Sloveniji kažejo, da nižanje davkov za gospodarstvo kot celoto nima pozitivnih učinkov. Zaradi drastičnih davčnih rezov, ki jih je v letih 2005-2007 izvedla prva Janševa vlada, so proračuni po letu 2007 izgubili približno milijardo EUR na leto. Davčna reforma prve Janševe vlade, ki je po učinkih zelo podobna aktualni reformi, je bila eden glavnih vzrokov za poznejšo hitro rast zadolževanja. Učinek davčnih odpustkov, podeljenih v imenu »spodbujanja konkurenčnosti«, je bil nazadnje ravno nasproten. Sledili so varčevalni ukrepi, drago zadolževanje, zmanjševanje porabe in gospodarske rasti. Milijardni račun za davčne odpustke najpremožnejših so nazadnje plačali revni, ki so nastradali zaradi varčevalnih ukrepov.
Predvidenega izpada dohodnine v višini 789 milijonov EUR nikakor ne bo mogoče nadomestiti z ustvarjanjem novih delovnih mest. Da bi lahko s prilivi dohodnine od novih zaposlitev nadomestili takšen izpad bi morali ustvariti okrog 300.000 novih delovnih mest s povprečno plačo, kar pomeni, da bi se moralo število zaposlenih ob ohranitvi dane ravni plač povečati približno za tretjino. Takšen scenarij je čista znanstvena fantastika. Prav tako je povsem nerealno pričakovati, da bo izpad davčnih prihodkov nadomeščen z večjimi prilivi DDV zaradi povečanja potrošnje. Znižanje davkov in prispevkov za okrog 900 milijonov EUR bo ob realističnih predpostavkah prihodke iz naslova DDV povečalo zgolj za okrog 100 milijonov EUR.
Z 900 milijoni EUR, ki jih bo Janševa vlada porabila za davčne odpustke bogatim, bi lahko zgradili okrog 10.000 javnih neprofitnih stanovanj, okrog 15 infekcijskih klinik ali okrog 150 novih domov starejših občanov. Takšni projekti niso primernejši zgolj iz vidika zagotavljanja socialne varnosti za vse, temveč so tudi boljši protikrizni ukrep. Javne investicije se namreč neposredno in v celoti prelijejo v dvig agregatnega povpraševanja in s tem v višji BDP, medtem ko se del dodatnih sredstev, ki jih prebivalstvo dobi z davčnimi odpustki ali proračunskimi izdatki, privarčuje. To še posebej velja kadar davčni odpustki polnijo denarnice bogatih. V nasprotju z revnimi, ki so prisiljeni svoj celoten dohodek potrošiti za tekočo porabo, bogati presežke svojih dohodkov v največji meri privarčujejo oziroma vlagajo v nakupe vrednostnih papirjev, kar nima praktično nobenih pozitivnih učinkov na spodbujanje domače potrošnje in gospodarske rasti. Vladna davčna reforma zato ni zgrešena zgolj iz socialnega vidika, ampak pomeni tudi ekonomsko deplasiran fiskalni odziv na aktualno gospodarsko krizo.
