Francija je 17. novembra članice EU-ja zaprosila za vojaško pomoč. Kaj konkretno Francija prosi, ni znano. Francoski obrambni minister je povedal le, da pričakujejo pomoč pri napadih na ISIS v Siriji in Iraku oziroma nadomestitev francoskih enot, ki sodelujejo v drugih operacijah.
Odločitev slovenske vlade, da napoti nove vojaške inštruktorje v Mali, je očitno namenjena razbremenitvi francoskih enot. V Združeni levici sklepa vlade ne podpiramo, zato ker ni jasno, kakšen je namen francoskih operacij v Siriji in Iraku. Poleg tega pa nismo prepričani, da je smiselno podpirati malijsko vlado, ki se ne bori samo proti teroristom, ampak tudi proti delu svojega ljudstva.
Okrepitev bombardiranja ciljev ISIS-a brez prehodnega političnega dogovora je nesmiselna. Sirska vlada in »zmerni« uporniki na eni strani in članice VS OZN na drugi se morajo dogovoriti za medsebojno premirje, območja operacij proti ISIS-u in o bodoči politični ureditvi. Dokler se ne bodo dogovorile, glavnina vladnih in uporniških sil ne bo mogla sodelovati v bojih proti ISIS-u na kopnem. Praksa je pokazala, da ISIS-a ni mogoče premagati samo iz zraka. Prav tako ga ni mogoče premagati, dokler »naši turški zavezniki« namesto ISIS-a napadajo sirsko-iraške Kurde in sestreljujejo ruske bombnike.
S povečanjem prisotnosti SV v Maliju bi Slovenija simbolično podprla nadaljevanje napačne francoske politike v Siriji. Hkrati pa bi še bolj neposredno, na terenu, podprla francoski model »reševanja« kriz v nekdanjih francoskih kolonijah, ki je poln dvoličnosti, hkrati pa očitno ne deluje. Francija se v Siriji ves čas podtalno bori proti zakoniti vladi in poudarja razliko med »zmernimi« in islamističnimi uporniki. V Maliju pa je trdno na strani vlade, ki hoče na vsak način zabrisati razliko med separatističnimi Tuaregi in skrajnimi islamističnimi skupinami. Na koncu tudi tu zmagujejo teroristi.
V obeh primerom francoska vojska zastopa materialne interese tistih skupin in struktur, ki – tako v Franciji kot v njenih nekdanjih kolonijah – živijo od nadaljevanja kolonialne odvisnosti, ne pa interesov in varnosti francoskega ter malijskega prebivalstva. V takih operacijah država, ki naj bi se ravnala po kulturi miru in politiki nenasilja, ne sme sodelovati.