7. april je svetovni dan zdravja. Letos ima še posebno simbolni pomen. Svetovna zdravstvena organizacija je namreč leto 2020 razglasila za mednarodno leto medicinskih sester in babic, v počastitev 200-letnice rojstva Florence Nightingale, pionirke sodobne zdravstvene nege.
Njene naslednice in nasledniki so dandanes najštevilčnejši del skupnosti zdravstvenih delavcev, ki so točno ta trenutek prvi v boju proti epidemiji koronavirusa.
Kako uspešen bo ta boj, ni odvisno samo od požrtvovalnosti medicinskih sester, zdravnikov in preostalega zdravstvenega osebja, ampak tudi od tega, v kakšnem stanju so javno zdravstvo, zdaj ko ga resnično potrebujemo, pustila desetletja varčevalnih ukrepov in postopne privatizacije. Države, ki se najslabše soočajo z epidemijo, so natanko države z najnižjimi številkami razpoložljivih postelj, diagnostičnih zmožnosti, kapacitet oddelkov za intenzivno nego, zalog zdravil in medicinskih pripomočkov ter vsega ostalega. Kar se je akutno razkrilo v tej krizi, pa je to, da nanjo niso slabo pripravljene samo nerazvite države in države v razvoju – ampak tudi najrazvitejše družbe z visoko stopnjo dohodkovne neenakosti in elitističnim zdravstvenim sistemom.
Toda enako kot obstajajo pomembne razlike med posamičnimi zdravstvenimi sistemi, obstajajo tudi ogromne razlike med različnimi skupinami zaposlenih v zdravstvu. Medtem ko si je slovensko zdravniško združenje v preteklih letih izpogajalo velike zmage ob praktično vsakem soočenju z državo, so medicinske sestre in zdravstvene negovalce zaznamovale zgodbe o kroničnih preobremenitvah, množičnih odpovedih in selitvah na delo v Avstrijo.
Ni odveč poudariti, da je medicinska sestra z 90-% zastopanostjo žensk eden najbolj feminiziranih poklicev v slovenski družbi, kar potegne s seboj dohodkovno neenakost, steklene strope pri kariernem napredovanju in pojave šovinizma, ki spremljajo tovrstne poklice.
K temu je treba prišteti še nekaj specifičnih institucionalnih težav, ki se prav tako vlečejo že leta ali celo desetletja: pomanjkljiv sistem specializacij, nepravična obravnava srednjih medicinskih sester in manko krovnega zakona, s katerim bi se medicinske sestre postavilo v enakopraven položaj z zdravniki, zobozdravniki in farmacevti, ki takšen zakon že imajo.
Ob vsem naštetem konec koncev znaša začetna plača srednje medicinske sestre okoli 800 evrov neto. Primerjajmo to s plačami sekretarjev in ministrov Janševe vlade, ki so si nedavno zvišali plače za 350 oziroma 400 evrov na okoli 2.800 oziroma 3.100 evrov neto. Kot eden izmed argumentov za dvig je služila tudi trditev o povečanem tveganju na delovnem mestu zaradi nevarnosti okužbe – medtem ko na primer nedavna odločitev uprave ljubljanskega kliničnega centra pomeni, da do dviga plač zaradi nevarnosti na delovnem mestu ne bodo upravičene niti medicinske sestre in drugi nižji delavci na vseh oddelkih.
Zaradi takšnih in podobnih zgodb se lahko ob svetovnem dnevu zdravja medicinskim sestram samo še zahvalimo. Od njih namreč pričakujemo več, kot smo jim kot družba namenili.
