V nadaljevanju naštevamo nekaj zaključkov, ki smo jih po razpravi v stranki v Levici potegnili iz nedavnih volitev v Veliki Britaniji.
Corbynova izhodiščna strategija je bila pravilna
Strategija Jeremyja Corbyna je poskušala hkrati nagovarjati dve tradicionalni bazi laburističnih volilcev – urbani srednji razred in male delavske kraje srednje Anglije – z osredotočanjem na tiste vsebine, ki so pomembne obojim: robustno zdravstvo, dostopno šolstvo, učinkovite železnice, zaustavitev rastoče neenakosti in podobno. Takšna politična strategija je edina smiselna – v danih okoliščinah in tudi sicer – in se je tudi pokazala za pravilen pristop na volitvah leta 2017.
Corbyn je s popuščanjem proevropskemu taboru izgubil politično iniciativo
Vendar je Corbyn v prvih mesecih vladavine Borisa Johnsona storil več ključnih napak. Namesto da bi direktno nasprotoval Johnsonu in takoj zahteval predčasne volitve, je izgubil več tednov za parlamentarne kalkulacije in koncesije proevropskemu taboru. S pristajanjem na poteze, kot sta bili pobuda za ponovni referendum in zakon o vnovični odložitvi brexita, je Corbyn pripomogel k dokončni konsolidaciji brexita kot ključne volilne teme. Na ta način si je dodatno odtujil delavski glas, predvsem pa izgubil politično iniciativo. Tako je bil na koncu Johnson tisti, ki je zahteval predčasne volitve in uokviril temeljno vprašanje volitev: “Let’s get Brexit done.”
Liberalni establišment ni bil nikoli zaveznik
Prizadevanje za odložitev brexita je bilo koncesija sredinskemu polu laburistov in liberalnim političnim komentatorjem. To so pripadniki istega političnega razreda, ki ni zapravil niti sekunde po razglasitvi prvih rezultatov, da je Corbyna zažgal na grmadi in ga obsodil kot krivca za volilni rezultat. Pa čeprav je nemogoče, da bi bil pod bolj sredinskim vodstvom rezultat kakorkoli boljši. Ravno nasprotno: z zaostrovanjem političnih konfrontacij se prostor za sklepanje kompromisov z liberalnim establišmentom neizpodbitno oža.
Razredni prezir ni pomagal prej in ne pomaga zdaj
Kategorično je treba zavrniti čustvene reakcije, ki dobro polovico britanskega prebivalstva predstavljajo kot “neumno”, “rasistično” in “neuko” rajo, ki ne zna glasovati v svoje dobro. Glasovi, ki so laburistom umanjkali v starih, ekonomsko opustošenih delavskih zaledjih srednje in severne Anglije, so natanko glasovi proti takemu prezirljivemu in pokroviteljskemu tonu.
Volilna kampanja ni vse
Corbynovo vodstvo na čelu laburistov sta zaznamovala izjemen prirast članstva in aktivistična mobilizacija, s katerima je Labour postal najbolj številčna politična stranka v Evropi. Toda ves ta pozitivni naboj ne pride niti blizu temu, da bi lahko nadomestil dolgoročno propadanje organizirane razredne solidarnosti, iz katere je laburizem kot množična organizacija nekoč črpal svojo moč. Kljub Corbynu in Momentumu ostaja britansko sindikalno delovanje na zgodovinsko najnižji točki. Brez sindikalnega delovanja ne more biti organskih vezi na delovnih mestih in v lokalnih okoljih. Brez organskih vezi ni baze podpornikov, ki bi ostala zvesta stranki tudi v trenutku elektoralne krize.
Volilni program ni vse
Enako velja tudi za program laburistov, ki se je pod Corbynom razvil v ambiciozno vizijo družbene transformacije. Tudi po kriterijih policy komentatorjev so imeli laburisti celovit, realističen in izvedljiv program. Toda do obljub so volivci po pol stoletja neoliberalnega obrata na Otoku in razočaranja nad zadnjo epizodo laburistične vladavine upravičeno skeptični. Laburistični program je tako ostal na papirju, medtem ko je konservativcem uspelo z brexitom polarizirati državo okoli boja za kulturno identiteto. Laburistom torej ni uspelo v ospredje postaviti alternativnega ključnega cilja, ki bi imel konkretne in oprijemljive posledice za življenja ljudi ter ki bi državo polariziral po drugačnih linijah, kot je to uspelo Borisu Johnsonu.
S Corbynom je levica za obdobje nekaj let prevzela nadzor nad eno največjih političnih organizacij v Evropi in na njeno čelo postavila enega najkonsistentnejših in najnačelnejših politikov, kar bi si jih lahko zaželeli. Dejstvo, da je kljub temu sledil neuspeh, je klic k strateški reorientaciji. Večji poudarek moramo dati političnemu boju na delovnih mestih in v lokalnih okoljih – ne pa izključno v volilnem času in pod diktatom mainstreamovskih političnih tem.
V tem smislu je Corbynov poraz boleč, ni pa poguben. Čas po volitvah levici na Otoku in nam vsem ponuja priložnost, da se posvetimo prvim korakom ponovne izgradnje dejanske politične moči. Že zdaj je jasno, da Johnsonov mandat kljub udobni parlamentarni večini ne bo miren. Mi pa smo vajeni teka na dolge proge.
