11. julija obeležujemo padec Srebrenice, varnega območja pod zaščito Združenih narodov, kateremu je sledila množična depopulacija bošnjaškega prebivalstva in množične usmrtitve na tisoče bošnjaških moških in fantov. Srebrenica je z razsežnostjo in organiziranostjo množičnega zločina osupnila celotno mednarodno javnost, ki je že od leta 1991 “v živo” spremljala posledice zločinskih politik etničnega čiščenja na območju nekdanje Jugoslavije.
Desetletja kasneje se ne smemo več samo spraševati, kaj se je v Srebrenici pravzaprav zgodilo. Odgovore na ta vprašanja poznamo, oziroma bi jih morali poznati, saj so bila predmet številnih sodnih procesov tako pred mednarodnimi sodišči (Meddržavno sodišče OZN, Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo in Evropsko sodišče za človekove pravice), kot tudi pred nacionalnimi sodišči držav nekdanje Jugoslavije, Nizozemske, Nemčije, Avstrije in ZDA. Več neodvisnih komisij je izvedlo obsežne preiskave, enega najbolj celovitih in natančnih opisov dogodkov ob in po padcu Srebrenice pa vsebuje poročilo Srebrenica – »Varno« območje: rekonstrukcija, ozadje, posledice in analize padca varnega območja, ki ga je objavil Nizozemski inštitut za vojno dokumentacijo leta 2002.
Danes moramo iskati odgovore na bistveno bolj neprijetna vprašanja: kako se je Srebrenica sploh lahko zgodila in kako je možno, da je Evropa le pol stoletja po osvoboditvi Auschwitza, v času, ko je bila EU-forija na vrhuncu, bolj ali manj stoično prenašala ponovni zlom norm moderne civilizacije na svojih lastnih mejah? Marsikdo bi takšno brezbrižnost pripisal globoko zasidranemu balkanizmu, na primer s tezo o oživitvi starodavnih sovražnosti , ki jo je zagovarjal ameriški novinar Robert Kaplan v svoji knjigi Balkanski duhovi (Balkan Ghosts) iz leta 1993. Če k temu dodamo še naše gore rasizem, ovenčan s kristoslavističnim in orientalističnim diskurzom, ki je Bošnjake in še posebej Bošnjakinje, konstruiral kot tujega, orientaliziranega Drugega – »večnega Turka«, ki je skozi celotno zgodovino ogrožal eksistenco in esenco krščanskih narodov na Balkanu (in jo bo ogrožal vse dokler “Turek” ne bo dokončno uničen), dobimo dokaj prepričljiv odgovor, zakaj je Evropa lahko na lastnem pragu več let opazovala ponavljanje svoje sramotne zgodovine.
A vendarle je odgovor za šibkost Evrope in celotne mednarodne skupnosti, personificirane v Združenih narodih, ki naj bi z mirovnimi silami zagotovili varnost na zaščitenih območjih, veliko bolj preprost; in sicer, da je bila cela plejada mirovnih pogajalcev vnaprej obsojena na neuspeh, ker ni bila kos izjemni prilagodljivosti in refleksivnemu odzivanju akterjev na zunanje posege. In ravno Srebrenica je primer brutalne pretanjenosti, s katero so izvajalci genocida (pravilno) ocenili, da mednarodna skupnost ne bo odločno reagirala, če bodo ženskam, otrokom in starejšim moškim »prizanesli« in če bodo eliminirani »samo« moški vojaške starosti. To sprevrženo »občutljivost« je prepoznal tudi pritožbeni senat Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo, ki je v primeru Radislava Krstića, nekdanjega generala Vojske Republike srbske (VRS), zavrnilo trditve obrambe, da dejstvo, da so ženske in otroci prepeljani iz Srebrenice na varno in da niso bili ubiti skupaj z moškimi, dokazuje, da vodstvo VRS ni imelo namena iztrebiti celotne bošnjaške populacije v Srebrenici:
»Odločitev, da se žensk in otrok ne ubija, lahko razumemo kot ‘občutljivost’ bosanskih Srbov na javno mnenje. V nasprotju z ubijanjem zajetih moških v vojaški starosti, bi takšno dejanje težko ohranili v tajnosti ali ga prikrili kot vojaško operacijo ter bi povečalo tveganje mednarodnega ukrepanja.« (Krstić 2004: paragraf 31)
Povedano z drugimi besedami, izvajalci gendercida oziroma spolno-selektivnega množičnega ubijanja bošnjaških moških in fantov so eliminirali bošnjaško prebivalstvo na način, ki ne bo pretirano razburil civiliziran svet in ki zavestno izkorišča nedotakljivo svetinjo moderne, tj. da se mora mir za vsako ceno doseči s pogajanji oziroma nenasilnimi sredstvi. Kot se je nazadnje izkazalo – in kot navsezadnje kaže celotna moderna zgodovina – pa lahko genocidno nasilje, ko preide v fazo totalne eksterminacije, ustavi le vojaška intervencija zunanjih akterjev. Skozi to prizmo ostrega nasprotja med moderno in genocidno »mentaliteto«, ki zlorablja mirovna pogajanja za doseganje zločinskih ciljev, se kristalizira tudi odgovor, zakaj se je – kljub polstoletnemu zaklinjanju »nikoli več!« – zgodila Srebrenica. Pa ne samo Srebrenica, ampak tudi Ruanda, Darfur in še kje.
