Levica je leta 2014 priznanje Palestine predlagala iz preprostega razloga, ker je to pravično in načelno dejanje. Dejanje, ki bi ga zares suverena in neodvisna država, tudi glede na zaveze, ki jih ima v mednarodni skupnosti, in glede na številne resolucije Generalne skupščine in Varnostnega sveta ZN, morala storiti že zdavnaj. A tega slovenski politični establišment leta 2014 ni bil zmožen. V naslednjih 3 letih in pol pa je dokazali, da mu ni dosti mar za trpljenje palestinskega ljudstva, ki nas je prosilo za priznanje v podporo nadaljevanju mirovnega procesa.
Od 2014 je bilo jasno, da lahko Državni zbor sam prizna Palestino
S priznanjem smo zamujali že leta 2014. Zato smo v Levici že tedaj Odboru za zunanjo politiko predlagali sklep, s katerim bi Državni zbor priznal Palestino. Nato smo leta 2015 isti sklep predlagali še enkrat kot samostojen akt. To smo storili v skladu z veljavno ureditvijo, po kateri države s sklepom priznava Državni zbor. Predlagatelji takega sklepa so lahko tako vlada kot poslanci. Vsa potvarjanja, ki so se zgodila v preteklih tednih, zato niso nič drugega kot način oviranja in zaustavljanja postopka.
Matej T: Vatovec: “Leta 2014 smo prvič predlagali sklep o priznanju Palestine. A takrat nihče razen Levice ni bil za to, raje so rekli, naj namesto nas to naredi Vlada. Ker Vlada tega ni naredila, smo leta 2015 vložili sklep, ki je, čeprav je izpolnjeval vse poslovniške in zakonske pogoje, zaradi zavlačevanja čakal na obravnavo vse do danes.”
Leta 2018 so priznanje Palestine podpirali vsi, a na koncu niso naredili nič
Do leta 2018 je poslanska skupina SMC ovirala demokratični postopek in preprečevala, da bi Državni zbor lahko odločal o priznanju Palestine. Na zadnji decembrski seji leta 2017 je vlada sprejela sklep, s katerim je podprla nadaljevanje postopka priznanja Palestine v Državnem zboru ter s tem odvezala roke poslancem SMC. Državni zbor se je ob prvi priložnosti odločil, da bo o priznanju Palestine glasoval na februarski seji.
Vlogo zavlačevalca postopka je na tem mestu prevzel predsednik Odbora za zunanjo politiko, sicer tudi vodja poslanske skupine NSi, Jožef Horvat. Najprej je prekinil januarsko sejo OZP; za tem ni sklical seje, ki je bila predvidena za marec; nato pa kljub postopkovni obvezi ni sklical nujne seje, ki smo jo zahtevali v Levici. Svoje izvajanje pa je zaključil s popolno ugrabitvijo sredine seje OZP, kjer je z neutemeljenim proceduralnim manevrom določil sklep o priznanju Palestine kot brezpredmeten in celo nezakonit.
Tak sklep g. Horvat utemeljuje na mnenju Zakonodajno-pravne službe DZ, ki pa pravi nekaj povsem drugega. Prvo in edino mnenje ZPS glede sklepa o priznanju Palestine je iz začetka letošnjega leta, v njem pa ZPS poudarja zgolj to, da je bil v dosedanji praksi postopek priznanja drugačen (oz. da je vlada predlagala priznanje), nikjer pa ne govori o nezakonitosti.
Horvat se je v svojih zavlačevalskih manevrih poslužil tudi več drugih zavajanj in dokazljivih laži. V nasprotju z njegovimi trditvami v zadnjih dneh (npr. v Odmevih 5. 4. 2018) je celo njegova lastna stranka podpirala sprejem sklepa o priznanju Palestine, ki ga je predlagala Levica. Današnji predsednik NSi, takrat pa vodja PS NSi, g. Tonin je večkrat javno podprl sklep Levice in tudi glasoval za njegovo uvrstitev na dnevni red ene od sej DZ, kar je bilo takrat v nasprotju s stališčem Vlade.
V zadnjih dveh dneh pa smo opazovali oblikovanje nenačelne koalicije med SDS, NSi in SMC. Ta koalicija je z aktivnim rušenjem sklepčnosti Odbora za zunanjo politiko dosegla, da do glasovanja o priznanju na seji Državnega zbora ni prišlo. Današnji umik podpisov petih poslancev SMC izpod zahteve za sklic izredne seje je le še dokončni dokaz, da SMC ni v ničemer drugačna od ostalega političnega establišmenta. S svojim delom so pokazali, da niso sposobni držati niti najbolj osnovnih načelnih obljub, zato je čisto vseeno, če so priznanje Palestine vpisali v svoj predvolilni program.
Ko se stališča drugih menjavajo pod pritiski, Levica ostaja načelna
Nedopustno je tudi dejstvo, da so bila v preteklih mesecih vsa vrata najvišjih predstavnikov države brezpogojno odprta za obiske veleposlanikov Izraela in ZDA. Izraelski veleposlanik se je tako večkrat sestal s predsednikom Državnega zbora, predsednikom Odbora za zunanjo politiko, celo s predstavniki poslanskih skupin. Prav tako ameriški veleposlanik, nazadnje včeraj na nenapovedanem obisku pri g. Brglezu. Jasno je, da se je nad poslanci vršil pritisk, ki je na koncu na kolena spravil samo suverenost, samostojnost in neodvisnost slovenske zunanje politike.
Matej T. Vatovec: “Jasno je, kaj je skupni imenovalec slovenskega političnega establišmenta, namreč moto: zakaj bi nekaj naredili, če lahko to obljubljamo. V Levici smo bili konsistentni skozi celoten mandat. To, kar smo govorili in delali v tem mandatu, bomo delali tudi v naslednjem. Brez izjem, tudi glede priznanja Palestine.”