Prejšnji teden so se močno zaostrili odnosi med Sirijo in Turčijo zaradi prisotnosti slednjih v sirski provinci Idlib. V isti sapi je turški notranji minister Suleyman Soylu sporočil, da odpira mejo proti EU. S tem dejanjem je Turčija odprla pot za begunce, ki so jih pet let zadrževali na svojem ozemlju v sklopu dogovora z EU o preprečevanju migracij. Vzdolž grške in bolgarske meje se ta trenutek nahaja več kot 10.000 begunce, ki so jih turške oblasti navdale z upanjem, da je njihovega čakanja konec.
Sirija medtem stopa proti desetemu letu državljanske vojne. Po hudih spopadih je ostala provinca Idlib praktično edina v rokah različnih uporniških gibanj. Po krajšem premirju se je voditelj Sirije Bašar al Asad aprila lani odločil ob podpori Rusije in Irana dokončno zatreti upor proti svoji oblasti.
Erdogan je napovedal spopad, če Damask do konca meseca februarja ne umakne vojske iz Idliba. Pri tem je evropski strani zagrozil, da bo odprl meje za migrante, če ga ne podpre: “Evropejci ste se predolgo pustili nositi na naših ramenih. Zdaj je naš problem tudi vaš problem.” In v nedeljo je svojo grožnjo tudi izvršil.
Evropa se je zatresla od strahu in nemudoma poostrila nadzor nad mejami. Celotni evropski vrh v sestavi von der Leyen, Michel in Sassoli je odpotoval na mejo in si z varne razdalje helikopetrskega preleta ogledal “fronto”. Vsi od grškega zunanjega ministra in vse do komisarke Ursule von der Leyen ponavljajo, kako je Grčija “ščit”, ki ta trenutek brani Evropo pred napadom.
Toda evropski voditelji se tresejo od strahu pred izmučenimi, podhlajenimi, lačnimi in bolnimi ljudmi. Med njimi so otroci, od katerih je najmanj eden po poročilih medijev pravkar utonil na poti v Grčijo.
Medtem je Turčija začela begunce organizirano prevažati na evropsko stran. Orkestrirala je grozljiv scenarij, kjer je na eni strani vlila ljudem upanje, na drugi pa jih predstavila kot stekle pse, ki bodo opustošili Evropo. Erdogan trguje s človeškim obupom na eni in strahom na drugi strani – zgolj zato, da bi sebi nakopičil še več moči.
Protimigrantska politika zaznamuje tudi zadnji dve vladi v Sloveniji in tudi prihajajoča ne bo nič drugačna. Več kot bo pritiska na meji, bolj nas bodo ustrahovali pred migranti, ki niso nič drugega kot izmučeni ljudje, ki so bili primorani zapustiti svoje domove zaradi skrajnih politik vladajočih razredov.
Na koncu pa bodo s prstom pokazali nanje kot krivca in vir vseh težav. Dokler ne bomo prepoznali, kdo so resnični krivci za nastalo stanje, bo tudi begunska kriza ostala del našega vsakdana. Ameriška, ruska, iranska, sirska oblast, evropski voditelji, poveljniki NATO nosijo odgovornost za krizo. Evropa bi morala Erdoganovo grožnjo z begunskim valom prepoznati kot humanitarno katastrofo, zavzeti pokončno držo ter ljudem priskočiti na pomoč.
