V prvem valu epidemije oziroma v času, ko je vlada pomladi razglasila epidemijo, so protikoronski ukrepi poleg ukrepov za delodajalce in podjetja vsebovali tudi nekatere ukrepe za neposredno pomoč prebivalstvu, ki pa v zadnjem paketu ukrepov ter ob vnovični razglasitvi epidemije niso bili niti predlagani niti napovedani. Korona kriza ima namreč globoke učinke na materialno in socialno stanje prebivalstva, predvsem na tiste, ki so bili že pred nastopom epidemije izpostavljeni tveganju revščine, na gospodinjstva z nizkimi dohodki v najemniških stanovanjih, prekarno zaposlene mlade, socialno ogrožene študente in druge. Socialni položaj socialno ogroženih in materialno prikrajšanih skupin se je v zadnjega pol leta močno poslabšal, ponovno razglašena epidemija in sicer upravičeni ukrepi za zajezitev širjenja virusa pa bodo socialni položaj številnih ogroženih skupin še dodatno zaostrili, zato mora vlada v izogib veliki socialni škodi ter z namenom preprečitve velikega poglabljanja socialnih razlik v družbi pravočasno sprejeti oziroma predlagati primerne socialne ukrepe.
Vladni predstavniki do sedaj navkljub razglašeni epidemiji niso napovedali socialnih ukrepov za neposredno pomoč prebivalstvu. V prvem paketu so denimo upravičenci do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka prejeli enkratni solidarnostni dodatek v višini 150 evrov, vse pravice iz javnih sredstev so bile avtomatično podaljšane, prav tako tudi roki za vlaganje vlog za priznanje pravic iz javnih sredstev ter roki za sporočanje sprememb. Začasno suspendirani so bili tudi roki za dokazovanje namenske porabe izredne socialne pomoči. Razen prihrankov in vrednostnih papirjev se začasno ni upoštevalo ostalo premoženje pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka in subvencije najemnine. V postopkih uveljavljanja pravic iz javnih sredstev pa so se do 30. 6. 2020 uporabljale vrednosti nepremičnin, kot so veljale do 26. 3. 2020. Z drugim paketom oziroma dopolnitvami prvega se je uvedlo še začasno nadomestilo za brezposelnost za tiste, ki so v času epidemije izgubili delo, in sicer v višini 513,64 evra, enkratni solidarnostni dodatek za prejemnike nadomestil iz invalidskega zavarovanja ter prejemnike nižjih poklicnih pokojnin. Drugi paket je določil tudi enkratni solidarnostni dodatek za starejše kmete brez pokojnin, za študente in prejemnike starševskega dodatka v višini 150 evrov. Prejemniki otroškega dodatka do 6. dohodkovnega razreda pa so prejeli pomoč v višini 30 evrov za vsakega otroka.
V Levici smo bili ob sprejemanju teh ukrepov kritični, saj smo v nasprotju z vlado ocenjevali, da ukrepi niso vključili vseh pomoči potrebnih oziroma da so bili vključeni nepopolno ali na neustrezen način. Prav tako smo opozarjali, da so ukrepi nekatere skupine popolnoma izpustili. Vse te pripombe smo v Levici vladi poslali kot obsežen komentar PKP1, ki je vseboval več kot 30 strani konkretnih predlogov za izboljšavo PKP1 in smernic za PKP2. Vlada naših predlogov ni upoštevala, prav tako vladna koalicija v postopku sprejemanja protikoronskih interventnih ukrepov ni podprla niti enega opozicijskega amandmaja. V tej pobudi zato ponavljamo nekatera naša opozorila in jih dopolnjujemo z nekaterimi novimi predlogi in pobudami za nujne ukrepe v prihajajočem novem, šestem protikoronskem paketu ukrepov. V tako imenovanem drugem valu se socialne stiske, ki so nastale v prvem, niso odpravile, ampak so se, nasprotno, poglobile. Razglašena epidemija in zaostrovanje ukrepov ter zaustavljanje gospodarstva in javnega življenja bodo socialne stiske med skupinami, ki so svoje prihranke in druge možnosti za preživetje uporabile v prvem valu, resno poglobile in posledično ustvarile socialno krizo, ki se nenaslovljena lahko razvije tudi v zdravstveno in splošno družbeno krizo. Prihajajoča zakonodaja mora delovati po načelu družbene solidarnosti in v skladu z ustavnim določilom, da je Slovenija socialna država. Zato mora prihajajoči paket ukrepov poleg pomoči gospodarstvu in podjetjem nujno vsebovati nekatere nujne ukrepe za neposredno pomoč ranljivim skupinam prebivalstva.
Prebivalci in prebivalke Slovenije se soočamo z zdravstveno, gospodarsko in socialno krizo, na katero se Vlada Janeza Janše očitno ni bila sposobna učinkovito odzvati. V upanju, da bo vlada tokrat prisluhnila predlogom Levice, v nadaljevanju podajamo pobudo za ukrepe, ki naj jih vlada vključi v prihajajočo interventno protikoronsko zakonodajo oziroma tako imenovani PKP6.
Vlada naj omogoči odlog stanovanjskega kredita na način, da kreditojemalcem ni treba plačevati dodatnih obresti in stroškov
Ukrepi v prvem valu epidemije so prizadeli mnoga gospodinjstva, družine in posameznike, ki odplačujejo stanovanjski kredit. Zaradi zmanjšanja ali izgube dohodka v prvem valu ter zaradi trenutno veljavnih ukrepov so številni soočeni s situacijo, kjer morajo izbirati med poravnanjem obveznosti do banke na eni ter zadovoljitvijo svojih osnovnih življenjskih potreb oziroma potreb svojih bližnjih na drugi strani. Vlada je zadolženim gospodinjstvom sicer omogočila odlog kredita, a je bankam hkrati omogočila, da na odložene kredite tudi v času odloga obračunavajo obresti in s tem služijo na račun prezadolženih ljudi. To pomeni, da bodo morali prebivalci, ki so bili prisiljeni prositi za odlog plačila dolga, v negotovem obdobju po krizi ta dolg pošteno preplačati, čeprav dobički bank kljub krizi ostajajo visoki. Država je po ustavi dolžna zagotavljati pogoje, v katerih si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, a je z ukrepi za zagotavljanje javnega zdravja aktivno posegla v te pogoje, medtem ko je za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni ključno “ostati doma”. Zato je nujno, da država omogoči odlog plačevanja stanovanjskih kreditov brez dodatnih stroškov za gospodinjstva v stiski.
Vlada naj v obdobju epidemije in v obdobju okrevanja prepove deložacije ter začasno uveljavi zamrznitev plačevanja stanovanjskih najemnin in zagotovi pravno varstvo za najemnike
Zaradi dejstva, da je stanovanjska problematika v Sloveniji izjemno pereča, se bo situacija na tem področju v prihajajočih mesecih še naprej poslabševala. Če je kreditojemalcem omogočen vsaj odlog kredita, pa za najemnike fizične osebe ni predvidenih nobenih rešitev. V kolikor se želimo izogniti socialni katastrofi, ki se lahko zlahka zgodi na področju dostopa do primernega stanovanja, je nujno treba zagotoviti vsaj minimalno pomoč tudi najemnikom stanovanj.
Predlagamo, da vlada prepove vse deložacije, prisilne izselitve, odpovedi najemnih pogodb in izvrševanje izselitev zaradi zaključka najemnih pogodb. Ker smo bili v času od prve razglasitve epidemije do danes kar nekajkrat obveščeni o primerih, ko so najemodajalci odpovedali najemne pogodbe ali preprosto zahtevali izselitev najemnikov, za katere menijo, da zaradi izgube dohodka ne bodo sposobni poravnati najemnine, predlagamo, da se takšno ravnanje prepove. Še posebej so v tem času ranljivi vsi tisti, ki bodo zaradi epidemije izgubili večji del prihodkov ali celo vse prihodke (študentje, samozaposleni, prekarci, odpuščeni delavci …), ki bi zaradi tovrstnega neodgovornega ravnanja najemodajalcev ostali še brez strehe nad glavo. Takšne prakse je zato nujno treba preprečiti.
Predlagamo tudi, da vlada z novim protikoronskim paketom uveljavi začasno zamrznitev vseh stanovanjskih najemnin v času razglašene epidemije. Ukrep bi bistveno razbremenil mnoga gospodinjstva, na drugi strani pa zaradi že sprejetih drugih ukrepov v času epidemije, ne bi bistveno vplival na socialni in materialni položaj najemodajalcev. Vsi tisti najemodajalci, ki so za stanovanja najeli stanovanjske kredite, so na podlagi interventnih ukrepov upravičeni za odlog kredita za eno leto. Tisti, ki oddajanih nepremičnin nimajo obremenjenih s krediti, pa z oddajanjem ustvarjajo izključno dobiček. V luči soldiarnosti, ki je nujno potrebna za preprečevanje socialnih stisk je zato predlagani ukrep zamrznitve plačevanja najemnin za čas trajanja epidemije popolnoma upravičen. Pri tem je treba upoštevati, da morajo najemniki poleg najemnine vsak mesec poravnati tudi vse obratovalne stroške, kar predstavlja dodatno obremenitev za gospodinjstva in najemnike.
Zaradi neurejenih razmer na področju najemanja stanovanj in zaradi izogibanja plačevanja davkov s strani najemodajalcev marsikateri najemnik biva v stanovanju brez sklenjene najemne pogodbe. Ker so takšni najemniki brez pravic in prepuščeni sami sebi, jim je treba v času epidemije zagotoviti posebno pravno varstvo, ki jih bo zaščitilo pred deložacijo v času epidemije. Zaradi navedenega predlagamo, da tudi tistim najemnikom, ki nimajo sklenjene najemne pogodbe, pripadajo vse pravice po Stanovanjskem zakonu in po zakonu, ki ga bo predlagala vlada. Le na takšen način je tudi za njih možno zagotoviti vsaj minimum socialne in materialne varnosti.
Vlada naj sprejme ukrepe za pomoč socialno in materialno ogroženim mladim
Epidemija in z njo povezani ukrepi močno vplivajo na življenja mladih, posebej tistih, ki so v obdobju osamosvajanja in še študirajo ter delo opravljajo oziroma so ga opravljali preko študentske napotnice ali preko atipičnih oblik dela. Med prekarnimi delavci prevladujejo ravno mladi. Mladi praviloma tudi nimajo otipljivih prihrankov in so zato v daljšem obdobju brez dohodkov izpostavljeni večjim tveganjem revščine, socialne izključenosti in zastoja v študiju, karieri ali osamosvajanju od staršev. Edini ukrep, ki je bil neposredno namenjen mladim, je bila enkratna pomoč v višini 150 evrov za obdobje treh mesecev epidemije v pomladnih mesecih za vse študente, ne glede na njihove prihodke, premoženje, življenjske stroške ali druge kriterije. Ta “pomoč” je bila nezadostna in nepravično razdeljena ter ni naslovila problema zaostrovanja socialnih razlik med mladimi, ki delajo in/ali se izobražujejo.
Predlagamo, da vlada v ukrep temeljnega dohodka vključi tudi prekarne in študentske delavce, ki se s tovrstnim delom preživljajo, a jim je ta možnost zaradi epidemije in z njo povezanih ukrepov onemogočena. Ogromen del študentske populacije, ki se preživlja z delom ob študiju, je namreč v teh mesecih izgubil svoj edini vir dohodka. Gostinstvo in vrsta drugih storitev, ki jih poganja študentsko delo, so namreč točno tisti, ki so v danih okoliščinah popolnoma zaprli svoja vrata. Študentsko delo je ena najbolj prekariziranih oblik dela. Delo preko napotnice delodajalcem omogoča, da lahko kadarkoli in brez obveznosti do študentov prekinejo delovno razmerje. Zaradi tega so ravno študenti prvi in najbolj množično izgubili svoje zaposlitve. Študentska napotnica ne nudi nobene varnosti, zato študenti niso upravičeni do nadomestil, ki sicer pripadajo delavcem. Vse tveganje je povsem na strani študenta, ki naj se pač znajde, kakor zna in more. Zato predlagamo naj tudi dijaki in študenti, ki se preživljajo s študentskim delom oziroma so iz tega naslova pridobivali večji del svojih prihodkov postanejo upravičeni do temeljnega dohodka, ki je trenutno predviden za nekatere druge skupine delovno aktivnih, med drugim za samozaposlene.
Predlagamo tudi, da vlada z interventno zakonodajo poseže v zakon, ki ureja štipendije, in zakon, ki ureja pravice iz javnih sredstev ter začasno dvigne višino državnih štipendij. Vlada je bila v predhodnih razpravah mnenja, da študentsko delo predstavlja pomemben socialni korektiv, zato je smiselno, da se ob velikem upadu tovrstnega dela zagotovi ustrezne štipendije in omogoči preživetje in možnost študija socialno ogroženim študentom.
V trenutni krizi so prizadeti tudi prebivalci študentskih domov, ki so jih morali ob zaostrovanju razmer po hitrem postopku zapustiti in se vrniti v kraj stalnega prebivališča. Vlada ni upoštevala, da nekateri študenti in dijaki v domu dejansko prebivajo in da se nimajo kam vrniti. Nekateri pa so bili zaradi dela, študija ali pa zato, ker se zaradi različnih okoliščin in razlogov na naslov stalnega prebivališča ne morejo vrniti, primorani ostati v domu. Prišlo je tudi do prisilnih deložacij. Predlagamo, da vlada prisluhne pozivom mladih, ki zaradi različnih razlogov potrebujejo sobo v domu, ter jim to tudi omogoči, za zdravstvene delavce in prostovoljce pa naj najde alternativne lokacije, na primer v zaprtih in praznih hotelih.
Vlada naj spremeni pogoje pridobitve in vračanja temeljnega dohodka za samozaposlene na socialno pravičen način ter temeljni dohodek razširi tudi na druge prekarne oblike dela
Določila glede temeljnega dohodka za samozaposlene v večji meri še naprej ostajajo pretežno arbitrarna s številnimi pomanjkljivostmi, ki v praksi povzročajo nepravično obravnavo posameznih prosilcev. Pomoč je tako pogojena z upadanjem prometa v različnih obdobjih za različne kategorije samostojnih podjetnikov, pri čemer se ne upošteva značilnosti sezonskega dela ali časa registracije samostojnega podjetnika. V praksi prihaja do neenake obravnave in do primerov, kjer so ljudje kaznovani, ker jim je v začetku leta ali med poletjem uspelo pridobiti omembe nevreden prihodek ali pa ker v mesecu novembru in decembru leta 2019 niso imeli prihodkov. Upravičenci, ki v letu 2019 niso poslovali, ali tisti, ki so dejavnost registrirali konec leta 2019, so denimo v bistveno drugačnem položaju in imajo neupravičeno bistveno drugačen dostop do pomoči. Vlado pozivamo, da kriterije za pridobitev temeljnega dohodka spremeni, tako da bodo utemeljeni na načelu socialne pravičnosti in posameznih samozaposlenih ne bodo različno obravnavali neutemeljeno na podlagi arbitrarnih kriterijev.
Trenutna ureditev je socialno nepravična tudi z vidika odvisnosti od procentualnega upada prometa, namesto da bi bila pogojena tudi z absolutno višino prometa ali prihodka, ki še lahko zagotavlja preživetje samozaposlene osebe. Posamezen samozaposleni je upravičen do pomoči tudi v primeru, ko njegov obseg prihodkov zadošča za preživetje ali celo predstavlja visok zaslužek, medtem ko je lahko samozaposlenim z izredno nizkimi dohodki pomoč zavrnjena oziroma bodo morali prejeta sredstva vračati. Zato predlagamo, da se poleg spremenjenih kriterijev upada prihodkov ter obdobij primerjave prihodkov določi še, da se pomoč ne vrača, če prihodek samozaposlenega v letu 2020 oziroma v obdobju veljave ukrepa ne presega 20.000 evrov oziroma sorazmerno glede na veljavo ukrepa. S tem bi se zagotovilo, da so pomoč prejmejo vsi, ki jo dejansko potrebujejo, ostali pa samo, če jim je bil zaradi ukrepov znižan prihodek.
Prav tako ponavljamo zahtevo, da se temeljni dohodek na smiseln način razširi tudi na ostale atipične oblike dela, kot je delo preko pogodb civilnega prava, denimo delo preko avtorske ali podjemne pogodbe ter začasnega in občasnega dela dijakov in študentov ter občasnega in začasnega dela upokojencev.
Vlada naj poskrbi za varnost in pravično obravnavo brezdomnih oseb
Vlada je popolnoma zanemarila problematiko brezdomnih oseb ter jih v času omejevalnih ukrepov in policijske ure glede na status in okoliščine obravnavala skrajno neprimerno. V Ljubljani so brezdomne osebe prejele denarne kazni zaradi kršitve “policijske ure”, čeprav doma po definiciji nimajo. Prav tako so prejeli kazen zaradi zadrževanja v skupini osmih oseb, čeprav bi morali brezdomne osebe, ki se zaradi lastne varnosti zadržujejo v manjših skupinah, obravnavati kot člane istega gospodinjstva. Zavedati se moramo, da je epidemija brezdomne osebe še posebej prizadela, saj mnogi nimajo prostora, kjer bi se lahko varno samoizolirali. Prenapolnjena zavetišča pomenijo, da se številni zaradi strahu pred okužbo vračajo na ulice, kjer jim preti nevarnost denarnih kazni ter nerazumevanje in represija oblasti. Predlagamo, naj vlada v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi v praznih državnih ali občinskih prostorih uredi primerna bivališča za brezdomne osebe ali naj jim omogoči samoizolacijo v praznih sobah nastanitvenih obratov. Prav tako pozivamo vlado, naj ob morebitnem izpustu iz Zavoda za prestajanje kazni zapora in drugih institucij zagotovi prebivališče za osebe, ki nimajo doma. Vlado pozivamo tudi, naj brezdomne osebe obravnava v skladu z dejstvom, da doma nimajo, in naj se vzdrži represije nad njimi.
Vlada naj v obvezno zdravstveno zavarovanje vključi vse prebivalce, ki vanj niso vključeni
Predlagamo, da se za obdobje razglašene epidemije in v obdobju okrevanja sprejme ukrep, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v obvezno zdravstveno zavarovanje vključi vse prebivalce, ki v obvezno zdravstveno zavarovanje niso vključeni. Konec leta 2019 je bilo 3.050 oseb, ki niso imele urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja več kot 2 meseca, in 576 oseb, ki niso imele urejenega zavarovanja več kot 1 leto. 6.434 je bilo zavarovanih oseb, ki so imele zaradi neplačila prispevkov zadržane pravice (razen do nujnih zdravstvenih storitev) več kot 1 leto. V času epidemije in prizadevanj za obvladovanje nalezljive bolezni je ključno, da je med prebivalstvom vzpostavljena univerzalna solidarnost. Na nikogar se ne sme pozabiti, vključno s tistimi, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov nimajo urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Trdimo, da razlogi za neurejenost v času krize niso prevladujoč faktor. Namesto tega mora v ospredje stopiti medčloveška solidarnost in pravice iz OZZ, ki izražajo javni interes Republike Slovenije. Ob tem prav tako poudarjamo, da 2. člen ZZVZZ izrecno določa, da v Republiki Sloveniji nihče ne sme ogrožati zdravja drugih. Osebe brez zavarovanja pa so seveda potencialno tveganje, saj nimajo pravic iz OZZ.
Vlada naj zopet sprejme ukrepe za neposredno pomoč prebivalstvu, ki jih je sprejela v prvem in drugem protikoronskem paketu
Kot omenjeno uvodoma, je vlada v prvem in drugem paketu interventih ukrepov previdela nekatere ukrepe za neposredno pomoč prebivalstvu. Glede na to, da je vlada zopet razglasila epidemijo, jo pozivamo, da ukrepe, ki jih je predlagala v tistem obdobju, v prihajajočem PKP6 z upoštevanjem zgornjih predlogov zopet uveljavi.
