Rosa Luxemburg

V nadaljevanju sledi rahlo prirejen odlomek iz zaključka aktualnega volilnega programa, ki ga je spisal Sašo Slaček.

Šest let pred smrtjo je nemška komunistka Rosa Luxemburg v majhni ribiški vasici Fechencheim v bližini Frankfurta nemške delavce javno pozvala, naj v primeru izbruha vojne ne streljajo na svoje francoske tovariše. Takšno dejanje najosnovnejše humanosti je bilo v Nemčiji, opiti od nacionalizma, spoznano za zločin, vreden dvanajstmesečne zaporne kazni. Oblasti so jo spoznale za krivo in posadile v ječo. Tam je trmoglavo nadaljevala svoje poslanstvo in pisala pamflet, v katerem je agitirala za mednarodno solidarnost delavskega razreda pri prizadevanjih za takojšen konec vojne.

V tej temačni zaporniški celici je Rosa jasno videla izbiro, pred katero je stalo človeštvo: socializem ali barbarstvo.

Zgodovina je njeno prerokbo žal potrdila. Sile starega reda niso bile niti zmožne niti pripravljene zajeziti vala nacionalističnega in rasističnega sovraštva, ki je kmalu preplavil vso Evropo in grozil pod sabo za vselej pokopati evropsko civilizacijo. Rosa Luxemburg tem dogodkom ni bila priča.

15. januarja 1919 so pripadniki skrajno desnih paravojaških skupin Freikorps odvrgli njeno truplo v kanal reke Spree v Berlinu. Preden so jo pokončali s strelom, so ji za dobro mero zdrobili lobanjo s puškinim kopitom. Do danes ni znano, ali so pri tem ravnali po navodilih vodstva Socialdemokratske stranke Nemčije – predsednika vlade Friedricha Eberta in obrambnega ministra Gustava Noskeja.

V prihajajočih letih je tema prekrila Evropo. Padel je Madrid, padla sta Berlin in Rim, neustavljivi vojaški stroj tretjega rajha je pred sabo mlel zidove in barikade, ceste, hiše in mostove, humanost, sočutje in celo samo upanje.

V tej najtemačnejši uri evropske zgodovine se je izpolnil drugi del Rosine prerokbe. S španskih planot je zadonela Pesem mednarodnih brigad. Med gorami Italije je v odgovor odmevalo Bella Ciao! Zašumeli so gozdovi Jugoslavije: Hej brigade, hitite! Evropa je vstala k uporu. Od mediteranskih gričev in gora Grčije do ledenih jezer Finske, od Pirenejev do prostranih ravnin Sovjetske zveze se je krepil upor proti barbarstvu. To je bil boj za preživetje, rojen iz nuje, a hkrati tudi boj za boljšo prihodnost, plod neomajnega upanja v prihodnost. Bil je boj za temeljite družbene spremembe, konec izkoriščanja in zatiranja, za Evropo solidarnosti, tovarištva in demokracije. Zato so povsod, kjer se je ljudstvo dvigalo zoper pošasti fašizma in nacizma, v prvih bojnih vrstah stali komunisti in socialisti.

Rosa je bila vizionarka: videla je, da so vse preostale politične sile s popuščanjem militarizmu in imperializmu postale nezmožne upreti se zdrsu v temo neslutenega zla, ki je prihajalo. Videla je, da lahko zgolj neomajna mednarodna solidarnost delavskega razreda, zavezana takojšnjemu koncu vojne na temeljih solidarnosti, tovarištva in demokracije, prepreči barbarstvo vse hujših imperialističnih spopadov.

Deli.