Desnici je po zaslugi svojih sredinskih podprepnic uspelo na odboru za pravosodje izglasovati podporo resoluciji o obsodbi tako imenovanih “treh totalitarizmov”. Resolucija zvaja bogato dediščino dosežkov levičarskih gibanj 20. stoletja na stalinizem ter jih enači z nacizmom in fašizmom kot tri enako slabe totalitarizme, med katerimi naj bi v drugi polovici stoletja čudežno vzklila vizija današnje svobodne in demokratične Evropske unije.
Gre za površno potvarjanje zgodovinskih dejstev in žalitev spomina na vse tiste borke in borce, ki so boj proti fašizmu hkrati razumeli kot boj za pravičnejši svet. Med njimi ni samo narodnoosvobodilno gibanje, ampak tudi tisoči španskih borcev iz predvojne Jugoslavije, TIGR kot eno izmed prvih oboroženih antifašističnnih gibanj v Evropi in navsezadnje celotno primorsko prebivalstvo, ki je do izbruha druge svetovne vojne že celo desetletje trpelo pod fašističnim škornjem.
Na tezo o treh totalitarizmih ne pristajamo, saj so cilji nacifašizma in levičarskih gibanj diametralno nasprotni. Komunistični manifest in Mein Kampf ne bi mogli biti bolj različni knjigi. Prva govori o svobodnem razvoju posameznika in enakopravni družbi za vse, medtem ko druga govori o vzpostavitvi avtoritarne državne oblasti, ki si podredi vse sfere družbenega življenja in pobija manjvredne rase. Tretji rajh je dejansko utelešenje ciljev fašističnih, nacističnih in reakcionarnih gibanj, medtem ko je bil stalinizem izdaja ciljev komunizma in krvavo zatrtje revolucije, ki naj bi do teh ciljev pripeljala.
Na tezo o treh totalitarizmih tudi ne pristajamo, ker molči o kapitalizmu. Najbolj mračnih desetletij 20. stoletja namreč ne moremo razumeti brez razumevanja krize kapitalizma ter političnih in razrednih razmerij v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja. Nacifašizem je predstavljal avtoritaren način razrešitve globoke krize liberalnega kapitalizma na začetku 20. stoletja. Pri pohodu na oblast so mu dejavno pomagale frakcije kapitala, vojske in aristokracije, ki so želele zatreti delavsko in revolucionarno vrenje, ki je prav tako vzklilo v tem času.
To je taisto vrenje, ki nam je v dolgih desetletjih pred drugo svetovno vojno in po njej izborilo – pogosto v krvi – mnoge pridobitve, ki naj bi se v današnjih liberalnih demokracijah štele za samoumevne: od 40-urnega delovnika, prostega vikenda in plačane bolniške do splošne volilne pravice, ženske emancipacije ter svobode združevanja in izražanja mnenj. Evropski in po novem tudi slovenski parlament sprejemata resolucije, ki načrtno pozabljajo na to, kako smo do njih prišli.
Namen tovrstnih resolucij je samopoveličevanje Evropske unije v njeni dandanašnji podobi neoliberalizma, militarizacije in neenakosti med državami članicami. Taiste resolucije služijo SDS kot podlaga za provokacije, kot je včerajšnje državniško polaganje vencev pri spomeniku domobrancem na ljubljanskih Žalah. S takšnimi potezami poskušajo na novo napisati zgodovino, na poti do tja pa nas zapletati v večne kulturne boje, ki nimajo nikakršne povezave s težavami današnjega dne. V Levici bomo zato tovrstnim poskusom potvarjanja zgodovine še naprej ostro nasprotovali.
