Na včerajšnji nujni seji Odbora za finance in monetarno politiko in Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, je Združena levica predstavila predlog odpisa dolgov, s katerim bi razbremenili najrevnejše prebivalce, državi pa ne bi naložili dodatnih izdatkov. Poslanci koalicije so na seji izrazili skrb nad situacijo hude revščine v Sloveniji, pozorno poslušali pričevanja predstavnike nevladnih in humanitarnih organizacij (Anita Ogulin, Gabi Čačinovič Vogrinčič, Brede Kutin, ZDUSa idr.), nekateri posamezniki iz manjših koalicijskih strank so izrazili načelno podporo predstavljenim sklepom, ki pa pri glasovanju niso bili potrjeni, kljub temu, da so bili prilagojeni glede na pomisleke nekaterih poslancev.
Na seji je ZL skupaj s civilno družbo in humanitarnimi organizacijami poslance seznanila s socialno katastrofo, ki sta jo je v Sloveniji za seboj pustili kriza in varčevalna politika, ki bremena te krize prenaša iz finančnega sektorja na pleča najrevnejših. Podatki kažejo, da se s svojimi prihodki težko preživlja 22% gospodinjstev, medtem ko v Sloveniji živi vsaj 291.000 ljudi pod pragom revščine. Iz statistike lahko tudi razberemo, da je v gospodinjstvih z enim dohodkom kar 75% takih, ki ne morejo shajati skozi mesec, ter da vsaka tretja enostarševska družina pa živi pod pragom revščine. Po podatkih Banke Slovenije so konec leta 2014 obveznosti gospodinjstev skupno znašale 11,8 milijarde evrov, od tega 10,3 milijarde posojil. Posledično je za vsaj 38 odstotkov gospodinjstev v Sloveniji poravnanje tekočih življenjskih stroškov veliko breme.
Vsi ti ljudje in vsa ta gospodinjstva imajo težave z osnovnim preživetjem – plačevanjem položnic za vodo, ogrevanje, elektriko, komunalo itd. Zato smo v ZL mnenja, da je skrajni čas, da država, ki je z milijardami dokapitalizirala banke, danes dokapitalizira tudi ljudi in jim omogoči dostojno življenje tako kot so to že storile druge države: Hrvaška, Islandija in Makedonija.
Omenjene države so začele s programi premagovanja revščine in spodbujanjem gospodarske rasti z uvedbo delnih odpisov dolgov najrevnejšim prebivalcem. Islandska vlada je svojim državljanom odpisala nepremičninske dolgove ter spodbudila potrošnjo gospodinjstev, zagnala gospodarstvo in rast bruto domačega proizvoda. Makedonija je z zakonskimi spremembami omogočila socialno najbolj ogroženim odpis dolgov za elektriko, telefonijo, televizijo, ogrevanje in prekoračitev limita na kreditnih ter tekočih računih. Na Hrvaškem je Vlada podpisala sporazum z državnimi podjetji, občinami in telekomunikacijskimi ter komunalnimi podjetji, na podlagi katerega je že začela z odpisovanjem dolgov svojim dolžnikom v višini približno 4.500 evrov. Sporazum predvideva, da državna podjetja in občine prenehajo terjati tiste, ki svojih položnic ne morejo več plačevati v zameno za davčne odpustke. Dva dni nazaj je hrvaško finančno ministrstvo napovedalo, da bo odpisalo dolgove približno 55.000 ljudem, ki nimajo dovolj sredstev za sprotno življenje.
Na nasprotnem polu revščine, ki pridobiva vse strašnejše razsežnosti, je ogromno bogastvo, ki se kopiči v rokah velikih finančnih institucij in peščice ljudi. Geslo 1% proti 99 dobiva vse bolj skrajne razsežnosti, zato bomo kmalu lahko govorili o 0,1% proti 99, 9%. Grozovite posledice revščine so samo ena plat medalje – zato je najvažneje, da z odločnimi ukrepi začnemo reševati vse večjo neenakost, ki je posledica obstoječega kapitalističnega sistema. Prerazporeditev bogastva je nujen pogoj za bolj človeško družbo, za to pa mora poskrbeti država s svojimi ukrepi.
Zato je ZL vladi v odgovor predlagala odpis dolgov po hrvaškem zgledu. Vlada bi se v zameno za davčne olajšave dogovorila s komunalnimi in telekomunikacijskmi podjetji, distributerji elektrike in občinami, da tistim, ki ne zmorejo več plačevati položnic, oprostijo terjatve. Ta model bi pa prinesel dobro rešitev za vse. Predlagani ukrep namreč ne terja zadolževanja države, niti ne pretiranih proračunskih izdatkov. Z delnim odpisom bi bil vložek države pravzaprav minimalen, pridobila pa bi podjetja (saj ti zneski nikoli ne bodo poplačani in so zanje izgubljeni) in najrevnejši prebivalci. Državna podjetja bi bila deležna davčnih olajšav, najrevnejšim bi omogočili, da zaživijo brez bremena dolgov, v končni fazi pa bi se ukrep poznal tudi na gospodarski rasti, saj bi se zaradi razbremenitve najrevnejših povečala tudi potrošnja.
Prisotni poslanci so se seveda strinjali, da je skrajna revščina problem, ki ga je nujno nasloviti. S pobudo Združene levice so celo simpatizirali. A vendar se je – kot vedno – zalomilo v vladni koaliciji, ko je bilo treba besede spremeniti v dejanja. Glasovanje se je končalo z veliko večino proti in to kljub temu, da smo v Združeni levici pokazali pripravljenost na skupni dogovor s koalicijo.
V Združeni levici smo prepričani, da gre za razumen in vsestransko koristen socialno-ekonomski ukrep, ki bo omogočil izboljšanje materialnega položaja in statusa številnih prebivalcev, očitno pa je, da vlada in koalicija meni, da revščina ljudi v Sloveniji vendarle ni problem, ki bi si zaslužila vsaj delovno skupino, ki bi se z njim ukvarjala.
