S sprejemom Strategije upravljanja kapitalskih naložb države se proces privatizacije še zdaleč ni ustavil. Nasprotno, strategija vsebuje največji seznam za privatizacijo v zgodovini. Pri tem ne gre samo za popolno privatizacijo 46 portfeljskih naložb, ampak tudi za delne -na dolgi rok pa verjetno popolne -privatizacije pomembnih in strateških podjetij, kot so Luka Koper, Krka in Slovenske železnice.
V Združeni levici menimo, da bi morala biti državna podjetja ob ustreznem načrtovanju in vplivu zaposlenih na upravljanje središča gospodarskega in družbenega razvoja. Nasprotujemo predvsem pretvarjanju samostojnih podjetij v podružnice, ki zmanjšuje razvojni potencial in zaposlenost v samih podjetju ter v dobaviteljski verigi.
Zato smo hoteli v Zakon o SDH dodati določbo, da mora Državni zbor podati soglasje k vsaki večji privatizaciji. To privatizacije ne bi ustavilo, bi pa omogočilo “premišljeno privatizacijo”, ki jo je pred volitvami nenazadnje obljubljala tudi SMC. S tem bi preprečili netransparentne in škodljive prodaje podjetji kot so Helios, Mercator in Telekom. Po našem predlogu bi po zgledu Avstrije in Francije Državni zbor podal soglasje na podlagi analize, ki bi dokazovala, da koristi odtehtajo negativne posledice prodaje. S tem bi – poleg ohranitve delovnih mest – dosegli vsaj troje: preprečili bi škodljive prodaje (Mercator), finančno izčrpavanje v nesmiselnih prodajnih postopkih (Telekom), SDH pa bi moral sprejeti ukrepe za preprečitev škodljivih posledic privatizacije (Helios).
Koalicijska večina je naš predlog na današnjem matičnem odboru povozila s poslovniškim manevrom, onemogočila razpravo o njem in ga odstranila iz nadaljnje obravnave. S tem pa je vladajoča koalicija pokazala dvoje: da je pozabila tako na obljubo o “premišljeni privatizaciji” kot na obljubo o “etični in moralni politiki”, ki sta bili glavni paroli SMC pred volitvami.
