SPOROČILO ZA JAVNOST
Drugi obravnava novele Zakona o minimalni plači je pokazala, kako si pravičnost in enakopravnost razlagajo v vladi Mira Cerarja. V Združeni levici smo sindikalni predlog za izločitev dodatkov za nočno, nedeljsko in praznično delo iz minimalne plače dopolnili z izločitvijo dodatka za delovno dobo in dodatkov za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu.
Vsi koalicijski poslanci so zavrnili spremembo, ki bi zagotovila dejansko enakopravnost prejemnikov minimalne plače in uveljavila načelo, da mora biti minimalna plača absolutno plačno dno, ki zagotavlja dostojno življenje. Med dodatki, ki se izločajo in ostalimi dodatki, ni nobene razlike, ki bi utemeljevala neenakopravno obravnavo delavcev, ki prejemajo minimalno plačo in za delo v teh pogojih niso dodatno plačani.
Delavci in delavke, ki zaslužijo minimalno plačo, torej še vedno ne bodo prejeli dodatka za delovno dobo in dodatkov za neugodne delovne razmere, tistemu, ki zasluži vsaj evro več od minimalne plače, pa se bodo ti dodatki prištevali, tako kot se morajo. Koaliciji se takšno izigravanje s strani kapitala očitno ne zdi problematično.
Ne le, da minimalna plača še vedno ni povsem pravična, ostaja tudi precej prenizka. Študija OECD-ja »Minimum wages after the crisis« kaže, da mora v Sloveniji samski delavec ali delavka z dvema otrokoma delati kar 52 ur tedensko, da bi se prebila nad prag tveganja revščine. To dokazuje, da slovenska minimalna plača ni previsoka in da je izločitev vseh dodatkov iz nje nujno potreben ukrep.
