Govor dr. Mateja T. Vatovca na Odboru DZ za zunanjo politiko:
SLOVENIJA NAJ PRIZNA PALESTINO KOT NEODVISNO IN SUVERENO DRŽAVO
Danes smo tu iz enega preprostega razloga: da priznamo suvereno in neodvisno državo Palestino. Ob vložitvi zahteve za sklic nujne seje Odbora za zunanjo politiko smo navedli ključne točke, ki so podlaga in razlog za to, da smo se odločili postopati na tak način. Iztočnice iz omenjene obrazložitve so predvsem osredotočene na to, zakaj pravzaprav mora Državni zbor glasovati o predlaganem sklepu.
V zgodbi o priznanju Palestine imamo dve strani s svojimi interesi in s svojim načinom delovanja. Vendar zgodovinsko sta obe strani podobni. Imamo arabsko in judovsko ljudstvo, ki sta zgodovinsko živeli v sožitju na območju palestinskih ozemelj. Ti dve strani, kot jih poznamo danes, pa sta posledica relativno sodobnih in kompleksih družbenopolitičnih dogajanj, ki so stanje na Bližnjem vzhodu pripeljala v slepo ulico.
In mislim, da je razlog za to, zaenkrat brezizhodno stanje v krivdi, ki je prevela Evropo po drugi svetovni vojni. Razumeti moramo, da je ustanovitev izraelske države bila očiščenje vesti ter pragmatična rešitev judovskega vprašanja. Edina težava pri tem je, da je ta rešitev zapostavila drugo ljudstvo in odprla novo vprašanje, tokrat palestinsko.
Grozljivo je, da se po skoraj sedemdesetih letih zgodovina ponavlja in da mednarodna skupnost ne zna, tudi na podlagi zgodovinske izkušnje, preprečiti grozodejstev in kršitev, ki se dogajajo na Bližnjem vzhodu. In dejansko se dogaja, da se zgodovina ponavlja, takratkot tragedija, sedaj kot farsa.
Za to farso je kriva ravno Evropa, zato je tudi pomembno, da se evropske države opredelijo do tega problema. Edina možna opredelitev pa je, glede na dane okoliščine, priznanje neodvisne in suverene države Palestine.
Tega predloga nismo vložili, ker bi bili zagovorniki ene strani, temveč zaradi pravičnosti. Ta pravičnost pomeni spoštovati osnovne zaveze, ki jih imamo kot država, ter tudi spoštovati določbe mednarodnega prava. Večkrat se je čakalo na izvršilno oblast, da bi potegnila na stran prvičnosti, in ne politične kalkulacije, zato je morda zdravo, da prihaja tokrat predlog ravno s strani predstavnikov vseh državljank in državljanov, in da pravzaprav zakonodajna oblast, kot temelj predstavniške demokracije, izvede ta korak.
Danes, na tem odboru, zato odločamo predvsem na podlagi temeljev in dejstev, ki jih gre iskati v mednarodnem pravu, ter tudi na podlagi objektivnih političnih in družbenih okoliščin, ki se dogajajo doma in po svetu.
Mednarodno pravo
Ko se sklicujemo na mednarodno pravo moramo upoštevati predvsem dve resoluciji OZN. Prva je Resolucija GS OZN 181 iz leta 1947, ki z aktom utemeljuje vzpostavitev dveh držav na ozemlju Palestine, judovske in arabske. Druga pa je Resolucija VS OZN 242 iz leta 1967, ki določa prekinitev okupacije ter vzpostavitev meja med dvema državama.
Poleg tega imamo tudi mirovni proces, ki se je zaključil s sporazumi iz Osla v letih 1993 in 1995. Posledica teh sporazumov je bilo soglasje obeh strani k vzajemnemu priznanju, miru, spoštovanju meja ter delitve ozemlja, po kateri bi palestinski državi pripadel Zahodni breg ter Gaza, Jeruzalem pa postal prestolnica obeh držav.
Palestina oz. PLO je takrat priznala Izrael kot samostojno in suvereno državo, ki ima pravico do miru varnosti. Vsi dobro veste, da Izrael ni nikoli, kljub podpisu sporazuma, priznal neodvisne države Palestine ter striktno kršil vse določbe sporazumov z gradnjo naselbin na Zahodnem bregu ter vojaškimi interevencijami v Gazi ter splošnim nasiljem nad arabskim prebivalstvom, tudi v Izraelu.
Ponavljam, po mednarodnem pravu so izpolnjeni vsi pogoji za ustanovitev države:
- obstaja ozemlje,
- obstaja narod in
- obstaja vlada, ki je sposobna sprejeti obveznosti iz naslova samostojne države
Politične in družbene okoliščine
Prav tako ni mogoče spregledati širšega mednarodnega političnega dejstva, da je Palestino priznalo že 135 držav članic OZN, kar je 70% vseh držav ali 80% celotnega svetovnega prebivalstva. Med temi so tudi članice EU (Bolgarija, Ciper, Češka, Madžarska, Malta, Poljska, Romunija, Slovaška in Švedska). Neobvezujoče sklepe so sprejeli še v Veliki Britaniji, Španiji, na Irskem. Danes je o tem razpravljala francoska skupščina.
Spregledati ne gre niti drugih, najpomembnejših okoliščin, ki jih predstavlja dejansko stanje na terenu. Na Zahodnem bregu, predvsem pa v Gazi. Na Bližnjem vzhodu že skoraj 70 let poteka arabskoizraelski konflikt, v katerem je umrlo več kot 90.000 Palestincev in 22.000 Izraelcev. Samo od 8. julija letos, ko je izraelska vojska ponovno bombardirala Gazo, je umrlo skoraj 2.000 Palestink in Palestincev, skoraj 500 od tega mladoletnih, 80% vseh pa je bilo civilistov. V Gazi je razseljenih 30% Palestink in Palestincev. Za te begunce ni več kapacitet v begunskih centrih. Nekateri prebivalci so dobesedno zajeti v Gazi in ostalih območjih, ki jih Izrael nadzira z vojaško premočjo, gradnjo zidov. Zavedati se moramo, da na Bližnjem vzhodu dopuščamo največje koncentracijsko taborišče na svetu.
Nemo gledanje teh dogodkov in vzdržanost Slovenije pri glasovanju o Resoluciji za boj proti vsem oblikam nacizma in neonacizma, postavlja našo državo v zaskrbljujoč položaj. Sprašujem se, ali je to obraz Evrope, v katero smo se včlanili in ali je to res signal, ki ga hoče Slovenija poslati v mednarodno skupnost?
Drage kolegice, kolegi, želimo ostati država, ki čaka na ukaze velikih, ali želimo postati napredna evropska država, ki lahko črpa iz svoje zgodovine, socialne revolucije, OF, NOB, neuvrščenosti, osamosvojitve mimogrede, Palestina je Slovenijo priznala že 1992. leta in postane enakovredna partnerica v evropski skupnosti?
Lahko Slovenija, lahko drage kolegice in kolegi, danes vi, vzlic predstavljenim dejstvom in okoliščinam glasujete proti priloženemu sklepu, lahko glasujete proti priznanju Palestine?
Priznanje Palestine ne sme biti zgolj politično vprašanje. V prvi vrsti se moramo zavedati, da gre za korak k reševanju mirovnega procesa in humanitarne krize na Bližnjem vzhodu. Ne slepim se, da bo priznanje, ki ga bomo danes sprejeli, čez noč razrešilo vse težave, bodimo realisti, vem pa, da bo vse širše priznanje držav članic EU omogočilo palestinskemu ljudstvu, da dobi tršo podlago za dosego ciljev mirovnega procesa, saj status de iure države daje močnejšo pogajalsko osnovo.
Slovenija je predolgo le nemo čakala ob vprašanju priznanja Palestine, ki je vedno imelo preprost odgovor: Palestino je potrebno priznati! Imeli smo več priložnosti, leta 2011, ko je v ta Državni zbor prišla podobna pobuda je bila leta ustavljena. Za tem je leta 2012 Slovenija v GS OZN imela možnost Palestini potrditi status nečlanice opazovalke, a se je sramotno vzdržala. Takrat je obstajal izgovor v čakanju na poenoteno stališče Evropske unije. Na takšno stališče bomo brez proaktivnosti čakali tako kot na Godota. Jasen signal kako naprej sta nam poslali Švedska s priznanjem Palestine in Visoka predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Federica Mogherini, ki je izjavila, da “potrebujemo palestinsko državo” ter da je to “končni cilj in stališče Evropske unije.”
Drage kolegice, kolegi, danes slišimo podoben, zaskrbljujoč poziv, naj ponovno nekoliko počakamo, tokrat na Vlado RS. Čakanja je bilo dovolj, smo poslanci, po 82. členu Ustave predstavniki vsega ljudstva. In to ljudstvo že dlje časa pripravlja peticije s tisoče podpisniki, to ljudstvo javno poziva k priznanju v časopisih, to ljudstvo je prišlo danes pred Parlament v dežju na shod v podporo priznanju Palestine. Drage poslanke, poslanci, ne ignorirati tega ljudstva, ne ignorirati tega, da smo zakonodajalci in da vlada zgolj izvršuje to, kar ji naložimo.
Danes lahko sprejmemo odločilen sklep, ki se bo, in s tem tudi vi, če je to za vas pomembno, vpiše v zgodovino. Če tega ne bomo storili, bo to spet strahopetno in licemersko dejanje, ki ne bo izvršeno. Čas je, da to storimo, saj je neizogibno prišlo do “položaja, ki popolnoma onemogoča vrnitev in ko razmere same kličejo:
Hic Rhodus, hic salta!”
ali z drugimi besedami: Priznajmo Palestino!
Ljubljana, 28.11.2014
