Ob letošnjem kulturnem prazniku nima razloga za praznovanje nihče. Kultura, ki je praviloma prva žrtev varčevalnih ukrepov, še ni občutila posledic gospodarske rasti, ravno nasprotno, s svojimi dejanji je vlada že tako zaostrene razmere na področju umetnosti in kulture prignala na sam rob preživetja.
Osmi februar vsakič znova razgali kot osrednji kulturni praznik dvoličen odnos države do kulture. Po eni strani se dosežkom umetnikov, kulturnih delavcev in ustanov na veliko pripisuje državotvorno funkcijo ter se z njimi ponaša pred domačo in mednarodno javnostjo, po drugi strani pa se jim neusmiljeno reže financiranje.
V vitki državi se spodobi, da sta tudi kultura in umetnost vitka. Obline so dovoljene le v primeru dobre marketinško tržne orientacije, ki lovi sredinski okus. Temu trendu sledijo tudi vse vlade. Potem ko je vlada pod predsednikom vlade Janezom Janšo začela uveljavljati varčevalne ukrepe, jih je vlada Alenke Bratušek še nadgradila, za njeno pravo materializacijo pa je poskrbela trenutna vlada Mira Cerarja, ki niža proračun ministrstva za kulturo. S tem se zateguje pas tako javnemu sektorju v kulturi kot nevladnim organizacijam in samozaposlenim.
Pred letošnjim praznikom kulture se srečujemo z vedno bolj mizernim stanjem samozaposlenih v kulturi, od katerih kar tretjina živi pod pragom revščine, z zmanjšanjem javnega denarja za neodvisno umetniško produkcijo in s finančno podhranjenimi javnimi zavodi, ki jim ministrstvo in občine že leta ne zagotavljajo dovolj niti za kritje plač zaposlenih, ostale stroške pa vztrajno nižajo. Veliko nevladnih organizacij in posameznikov ponuja kakovosten program, a ostane brez prepotrebnih sredstev, s katerim bi se vsaj začasno izognili finančnih težavam in posledično prekarnosti. Kulturniki zavoljo tega izgubljajo tudi potrebno motivacijo za ustvarjanje in delo. Ministrstvo za kulturo je popolnoma disfunkcionalno, deluje le še kot razpečevalka vedno manjše malhe denarja in kot nadzorni mehanizem. Država podpira kulturo zgolj deklarativno, kakovost ter razvoj kulture in umetnosti pa nista več na horizontu državnih in lokalnih oblasti.
Kultura je javna dobrina in kot taka mora biti vsem dostopna. Potrebno je zagotavljati ustrezne pogoje za njen razvoj in delo javnega sektorja, nevladnih organizacij ter samozaposlenih, in sprejeti tako sistemske ukrepe z ustrezno zakonodajo kot tudi infrastrukturne in finančne. Kvalitetne kulturne vsebine je potrebno ponujati vsem prebivalcem in obiskovalcem Slovenije, da bomo ob naslednjem prazniku lahko začutili kanček upravičenega veselja ob boljšem stanju kulture.
Levica ob prazniku kulture želi vsem delavkam in delavcem v kulturi, da se naslednje leto ob istem času ne bomo pogovarjali o istih težavah in da pride do sprememb. Levica bo storila vse, da tako tudi bo.